Še en Janez na spletu

15. 02.2009 Sočerga - Veli Badin - Abitanti - Belvedur Pozimi greva vsaj enkrat proti Primorski.  Ko sva razmišljala kam, sva opazila zapis o zapuščeni vasici Abitanti. Ko sem iskal še kakšen izlet v okolici, sem opazil zapis o izletu v okolici Sočerge. Skozi Sočergo se vsako leta vsaj petkrat peljemo na morje. V vaški gostilni sva se že nekajkrat ustavila, okolice pa nisva poznala. Parkirala sva na večjem parkirišču in se mimo gostilne podala proti cerkvici sv. Kvirika.  Ko sva prečkala cesto, naju je pričel ogovarjati možakar. Takoj sem ga prepoznal, bil je gostilničar pri katerem sva pred leti jedla. Povprašal naju je, kam greva, potem pa nama predlagal, da pot do cerkvice podaljšava še z ogledom naravnega mostu. Cerkvica je res slikovita. Okoli nje se za kamnitim obzidjem skriva majhno vaško pokopališče, ki sva si ga ob povratku ogledala. Grobovi so vsi urejeni, nekateri so na žalost obnovljeni v modernem slogu.  Na celem pokopališču bi komajda lahko naštela več kot deset različnih priimkov. V glavnem so pokopani Palčiči in Tuljaki, pa še nekaj tipično primorskih priimkov sva prebrala na nagrobnikih. Pot naju je pripeljala na rob planote. Globoko pod nama sva prepoznala slovenski del mejnega prehoda. Oznake so naju opozorile na "bunker" - jamo v steni, ki s svojima odprtinama res spominja na betonsko utrdbo. Do naravnega mostu ni bilo tako blizu. Pot se res ni vlekla, saj je bil s širokega slemena lep razgled na vse strani. Proti jugu se je videlo skoraj do Buzeta, na levo je bila pod nama široka dolina - Movraška vala. Če se je pa pot približala robu na desni, je pod nama zajijal prepad. Globoko spodaj je bila cesta, po kateri poleti drvimo na morje. Pod tistim zoprnim ovinkom sva videla mlin, po katerem ima vas na hrvaški strani ime.   Ko sva končno prišla do naravnega mosta, sva srečala zgovornega domačina iz Movraža, ki nama je rad povedal nekaj zgodb o krajih  pod nami.   Še bolj kot naraven most, so me impresionirali veliki spodmoli, imenovani Veli Badin. Največji je dolg 90 m in visok 28 m.  Zaradi ptic, ki so si v skalah uredile gnezdišča, ni več dovoljeno plezanje in hoja pod njimi. Tudi planinsko pot so zdaj speljali drugje.  Do spodmolov se je pot stalno spuščala, zato sva potihem razmišljala, kako zoprna bo pot nazaj, ko bo treba navkreber. Pa ni bilo tako. Strmina ni bila tako huda, mimogrede sva bila spet pri cerkvici in kmalu zatem pri avtomobilu.     Do Abitantov sva pot nadaljevala z avtom. V to zapuščeno vas se počasi vrača življenje, saj se prebivalci, ki so se odselili v tujino ob koncu tedna vračajo. Nekaj hiš je že obnovljenih, večina je pa še v žalostnem stanju.  Prelep dan sva zaključila v Belvedurju, kjer sva si privoščila same istrske jedi: sir, pršut in fuže s tartufi.  Hrana je bila je več kot odlična. Morda tudi zaradi tega, ker sva bila po sprehodu na burji že pošteno lačna.