Ko sva potem prišla na "ta pravi" dopust, sem s strahom dal čoln v vodo.  Preizkusila sva ga in se odpeljala iz zaliva. Napaka se je prav hitro ponovila. Čoln sem spet pripeljal k prikolici. Sosed Boštjan je prinesel svoj kovček z orodjem. Popravila sva se lotila sama. V resnici je delal samo Boštjan. Sam sem bil na začetku dopusta tako utrujen, da sem komaj stal poleg čolna.

Boštjan je vplinjač že poznal, saj sva ga razdirala že pred dvema letoma. Ponovila sva postopek, ki so ga naredili na servisu in v spodnjem lončku našla smeti. Vse kaže, da se je po konzervaciji motorja neka stvar zasušila in ostala na stenah. Z novim bencinom se je odluščila s sten in pričela mašiti šobo vplinjača.

Boštjan je bil bolj natančenkot paje bil serviser, zato mi je motor cel dopust brezhibno delal.

Prav posebnega miru na začetku dopusta nisva imela. Ko sva se zvečer spravila spat, sva naenkrat zaslišala sopenje in stokanje za prikolico. Z lučjo sem šel pogledat kaj se dogaja. Pri vodi sem našel dva ježa, ki sta imela zmenek. Ko ježi delajo tiste stvari, jih najbrž bode, zato spuščajo zelo čudne glasove :) .

Naslednjo noč ježev ni bilo več, vseeno me je prebudilo  neko enakomerno pokanje. Spet sem šel z baterijo okoli prikolice. Takrat nisem opazil ničesar. Ko sem zlezel v posteljo, se je pokanje ponovilo. Zjutraj sem odmaknil kamne pri baldahinu. Našel sem hrošča - pokalico, ki se je najbrž ponoči s skokom hotel postaviti na noge, pa mu zaradi skal ni uspelo.

Imela sva občutek, da je letos  na morju manj prometa. Ob obali je bilo privezano veliko več čolnov, na otokih je bilo pa skoraj prazno. Vsako dopoldne sva bila skoraj sama na severni strani Fenolige. Včasih je kdo priplaval s Kamenjaka. Tistih, ki so se pred leti zakampirali za cel dan, pa letos ni bilo. Sva zato toliko bolj uživala na plaži in opazovala ptice čebelarje, ki so gnezdile v rovih ob obali.

Več dni sem se trudil, da bi plašno ptico fotografiral, pa mi tudi letos  nobena fotografija ni uspela.

Dopoldan sva se kopala na Fenoligi, popoldan pa sva našla prostor na Kamenjaku ali pa na Šekovcu. Na tisto plažo onkraj Marlere letos sploh nisva nikoli šla.

Dnevi so minevali mirno. Postajalo je vse bolj vroče. Termometer na borovcu je kazal dobrih 32° C. Na soncu je bilo skoraj 40. Še dobro, da sva imela že nekaj barve, tako da naju ni opeklo na plaži.

V vročini smo komaj čakali, da se bo vreme spremenilo.

Ohladitev je res prišla. Dežja je bilo malo, pihala je pa močna burja, zato sva se odpravila na sprehod. Po cesti, ki vodi mimo pokopališča proti Gornjemu Kamenjaku, še nisva hodila.

Pot vodi najprej po gozdu, ko pa pride na čistino, ki jo je pred leti naredil velik gozdni požar, se odpre lep razgled na Pomerski zaliv. V kanalu dobi burja še večjo moč, zato so mnogi veselo surfali. Z višine je bil pogled nanje še posebej zanimiv.

Nadaljevanja ceste nisva videla, zato sva jo stezi ubrala proti grebenu. Ko sva hodila po travi, sva zagledala, kako je cesta speljana skozi velik skalni usek. Vse kaže, da je cesto uporabljala vojska za prevoz topov.

Ko sva prišča na vrh sva se ustavila na urejenem razgledišču. Na klopci sva posedela in uživala v razgledu, ki je segalo od zalivčka, kjer se kopajo Tavčarjevi, pa vse do konca Kamenjaka.

Cesta je peljala še naprej, midva sva pa obrnila. Medtem ko sva hodila, se je zjasnilo in sonce je kar močno pripekalo.

Na začetku cestnega useka sva si ogledala še zapuščeno kaverno, potem pa šla nazaj proti vasi.  V Premanturo hodiva že toliko let, pa vsako leto odkrijeva nekaj novega.

Ko sva šla letos po ribe v Pulo, nisva izgubila denarnice, zato so bile ribe cenejše kot lani. Letos je Irena kupila nov jedilni pribor, zato sva jih servirala zelo gosposko.

O hrani letos ne bom govoril. Letos nisva izumila nobene nove jedi. Pri pečenju mesa sem pa uporabljal veliko več žajblja. Občutek imam, da je zato ostalo meso bolj sočno.

Shujšala pa tudi letos nisva.

Letošnji dopust na morju, mi je bil všeč predvsem zaradi tega, ker ni bilo prevelike gneče.

Turističnim delavcem to najbrž ni všeč. Midva sva pa uživala v miru in tišini.