|
Z Ireno sva vsako jutro pila kavo iz skodelic, ki jih je pred mnogimi leti kupila
na potovanju po Toskani. Ko je pri moji odpadel ročaj,
sva vsako jutro rekla, da bova šla enkrat v San Gimignano po nove.
To poletje je le prišel čas, da sva šla.
Preko spleta sva rezervirala sobo v hotelu v Firencah. Kljub temu, da sva dokaj
spoštovala omejitve hitrosti, sva do hotela rabila manj kot pet ur.Vožnja po avtocesti
je bila naporna edino med Bologno in Firencami, kjer je bil zelo gost promet.
Ko sva odložila prtljago v hotelu, sva se odpravila na ogled mesta.
Kot sem pričakoval, je bilo na trgu pred mestno palačo veliko ljudi. Zaradi gneče,
morda pa tudi malo zaradi dolge vožnje, skoraj nisem opazil kopije Michelangelovega
Davida.
|
|
Pred Duomom je bila gneča še večja. Postavila sva se v vrsto za brezplačen
ogled notranjosti stolnice. Ko sva bila po pol ure notri, sva opazila ljudi, ki
so se vzpenjali pod kupolo. Ko sva vprašale, kje se pride do kupole, so nama prijazno
povedali, da je z zunanje strani cerkve še ena vrsta.
Ta vrsta je bila krajša. Že na vhodu je bilo opozorilo, da vodi do vrha 460 stopnic
in da ni dvigala. Pri skoraj 40 stopinjah je bilo vzpenjanje naporno. Ko si se pa
znašel na ozkem balkončku visoko pod kupolo, je bila misel na to, da so stvar delali
pred 600 leti precej neprijetna.
Razgled na vrhu je poplačal vse muke. Ko sva se spuščala, sva si pod kupolo še enkrat
ogledala freske čisto od blizu. Bilo je res lepo doživetje.
Potem pa še v eno vrsto pred galerijo della Academia. Slabo uro čakanja, deloma
na soncu ni bilo najbolj prijetno. Potem so mi na vratih še zasegli švicarski nož,
ki sem ga imel v nahrbtniku. Pogled na Davida je na koncu poplačal vse trpljenje.
|
|
|
|
Cerkev Svetega križa je bila ravno na poti proti hotelu. Tu nama ni bilo treba čakati.
Vse kaže, da ni opisana v japonskih in ameriških vodnikih. V njej so pokopani Michelangelo,
Galileo, Machiavelli, Rossini.
Za cerkvijo je stara usnjarska delavnica, ki je tudi vredna ogleda. Za večje nakupe
sva pa imela malo premalo denarja.
Potem sva si prvič ta dan v neki kavarni privoščila čas za počitek.
Če odštejem nekaj sto metrov hoje v peklenski vročini ob Arnu, je bil hotel čisto
blizu. Prva senca je bila skoraj pri hotelu. V sobi pa klimatska naprava, ki sva
jo odprla čisto do konca.
|
|
|
Spočita sva se pozno popoldan še enkrat odpravila v mesto. Posedela sva v galeriji
na Piazza Vecchio in opazovala mimoidoče.
Zdaj sem šele imel čas, da sem si ogledal kopije mojstrovin, ki so bile razstavljene
na trgu.
|
|
|
Čez Ponte Vecchio sva šla do palače Pitti, ki je bila že zaprta.
V eni izmed številnih restavracij sva si privoščila večerjo: kanelone po toskansko
in steklenico chiantija.
Ko sva pojedla je na mesto že padel mrak. Bilo je za spoznanje manj vroče, zato
sva se še enkrat sprehodila skozo mestno jedro in si veličastne zgradbe ogledala
še v soju luči.
V galeriji na trgu sva spet posedela na stopnicah in opazovala množico.
Pred galerijo Uffizi je nekdo igral na kitaro. Večerno vzdušje je bilo res
prijetno.
|
|
Naslednje jutro sva se še enkrat odpravila v mesto. Pred galerijo Uffizi sva se
postavila v vrsto. Za vstop v galerijo se lahko čaka tudi do tri ure. Midva sva
čakala "samo" pol ure. Tokrat sem bil pripravljen na obisk galerije.
Žepnega noža nisem imel pri sebi, sem pa imel vodo. Skoraj polna steklenica je romala
v koš.
V galeriji sva našla vse največje znamenitosti. Najbolj me je impresionirala Boticcellijeva
Pomlad.
Po ogledu pa v avto. Brez GPS naprave sva v sistemu enosmernih ulic zgrešila odcep.
Kazen je bila skoraj ura vožnje po Firencah. Na koncu sva le našla izvoz na
avtocesto in iz nje izvoz na cesto rezervirano za motorni promet s skrivnostnim
imenom Fi -Pi - Li.
|
|
|
|
Štiripasovnica naju je skozi slikovito pokrajino pripeljala do Pise. Polja sončnic
so žal že odcvetela. Čeprav barve niso bile tako močne, so bila še vedno zanimiva.
V Pisi sva se spet izgubljala v prometu, nazadnje sva se le znašla na senčnem in
zastonjskem parkirišču nedaleč od Campa del Miracoli.
Bližje sva bila znamenitim zgradbam, več je bilo ljudi. Ogledala sva si znameniti
stolp, na katerega po končani sanaciji spet spuščajo obiskovalce. Midva sva še vedno
čutila v nogah stopnice na kupolo v Firencah, zato sva raje posedla na travo v senci
stolpa, kjer je bilo malo manj vroče.
Prav dolgo pa v tisti vročini nisva zdržala, šla sva do avtomobila in se odpeljala
proti Volterri.
|
|
Volterra je mestece na vrhu enega izmed neštetih toskanskih gričev. Mestno jedro
je ohranilo srednjeveško zasnovo. Že zaradi tega in lepega razgleda je mesto vredno
obiska. Ko se je v bližini mesteca zaradi erozije odkrušil del hriba, so odkrili
ostanke etruščanske naselbine.
Seveda sva si morala ogledati Etruščanski muzej, ki hrani zelo bogato zbirko. Etruščani
so na tem področju živeli v 7. stoletju pred našim štetjem. V Toskani so imeli zvezo
12 mest imenovano Dodekapolis.
|
|
|
|
Sonce je bilo že precej nizko, ko sva prišla v San Gimignano, zato sva sklenila,
da bova v tem mestecu poiskala prenočišče. V turističnem biroju sva povprašala
za sobo in počakala na gospodinjo, ki nama je sobe razkazala.
Potem sva odšla do avtomobila po prtljago. Ko sva se s prtljago vrnila do najine
sobe, ključ ni hotel odpreti. Zgrešila sva namreč ulico in hišo. Stare hiše so bile
od zunaj skoraj enake.
Brez prtljage sva se odpravila na sprehod po mestu. Seveda sva se morala ustaviti
v slaščičarni, katere lastnik je svetovni prvak v pripravi sladoleda. Res je bil
zelo okusen.
Posedela sva na stopnicah mestnega vodnjak, lizala sladoled in opazovala ljudi in
pa mesto. Slavni San Giminjanski stolpi so bili ožarjeni z zadnjimi sončnimi žarki.
|
|
Zvečer sva posedela v vinoteki, ki je imala zunaj štiri mize s prekrasnim razgledom
v dolino.
Bruskete - popečen kruh pokapan z olivnim oljem in česnom, ter seveda Chianti z
bližnjih gričev, so naredili čaroben večer.
Ko sva se vračala proti sobi, sva v glavni ulici našla trgovino, kjer so imeli prav
take skodelice, kot sva jih iskala. Trgovina je bila žal že zaprta.
|
|
|
|
Naslednje jutro sva se sprehodila na vrh mestnega obzidja. Z vrha je bil lep razgled
na zelene griče, poraščene s trto in oljkami.
Najvišji stolp, na katerega je dovoljen dostop, so odprli šele ob deseti uri. Nisva
čakala. V kavarni sva si privoščila kavo in pri prijazni gospodinji plačala sobo.
Ko je ugotovila, da malo razumem italijansko, se je razgovorila, da je skoraj ni
bilo mogoče ustaviti.
V mestu sva potem kupila tisti skodelici, ki sta bili "vzrok" najinega
potovanja. S kovčki sva oddrdrala po kamnitihh ploščah do parkirišča pod mestom,
kjer naju je čakal avto in se odpeljala proti Sieni.
|
|
Pot po dolini reke Else je zelo slikovita. Naslednjič si jo morava podrobneje ogledati.
V Sieni sva bila kljub številnim radarskim kontrolam zelo hitro. Mesto je bilo spodobno
označeno. Znaki so naju suvereno pripeljali do parkirne hiše, ki je bila kmalu po
najinem prihodu polno zasedena.
Za ogled stolnice je bila spet vrsta. Bogato okrašena cerkev je bila vredna ogleda.
|
|
|
|
Po ogledu katedrale sva šla skupaj z množico na Piazza del Campo. Trg pred mestno
hišo, kjer prirejajo vsako leto tekmovanja v Paliu - srednjeveških konjskih dirkah.
Zaradi vročine se nisva povzpela na mestni stolp. Raje sva se usedla v kavarni ob
trgu in opazovala množice turistov.
Ko sva popila, sva med potjo do parkirišča v trgovini nakupila malo špecerije, potem
pa spet v avto in proti domu.
Do Bologne je bilo na cesti kar napeto, zaradi gostega prometa in številnih delovišč.
Kasneje, ko cesta zapelje v Padsko nižino, je vožnja postala bolj mirna. Ob pol
osmih sva bila pa že doma.
|
|
|
|
|
