Letos smo se z Geografskim drušzvom Gorenjske odpravili na Nizozemsko. Letos se na pot nismo odpravili s pomočjo kakšne turistične agencije. Za vodenje po Nizozemski sta se ponudila Nevenkina soseda Silvo in Magda. Silvo je na Nzozemskem delal in tam spoznal Magdo.

Vodenje čez Avstrijo, Italijo in Nemčijo je pripravil Vladimir.

Zbrali smo se pred šolo na Planini in se z avtobusom zapeljali skozi Karavanški predor mimo Špitala do Lienza, kjer smo naredili prvi postanek.

Pot smo nadaljevali po dolini reke Drave, ki smo ji sledili skoraj do njenega izvira v Italiji.  Po poti, dobro znani tistim, ki hodijo smučat v  Kronplatz, smo se po dolini reke Rienza peljali do Brennerske avtoceste. Na drugi strani prelaza Brenner smo se ustavili za ogled Europabrucke,  nekloč najvišjega mostu v Evropi.

Pot smo nadaljevali mimo Innsbrucka skozi slikoviti alpsko pokrajino do Švicarske meje.

V nadaljevanju poti smo najprej lahko od daleč opazovali Bodensko jezero, nato smo prišli do mesta Schafhausen, kjer Ren pada čez pregrado.

Renski slapovi so najbolj vodnati v Evropi. Pozimi čez 150m široko in 23m visoko pregrado steče 250 kubičnih m v sekundi, poleti, ko se topije ledeniki pa pretok naraste na 750m³.

Po ogledu slapov smo se odpeljali v Nemčijo. Na švicarsko nemški meji smo se precej zamudili, ker so nemški cariniki zahtevali plačilo vstopne takse.

Po plačilu smo vožnjo nadaljevali skozi gozdnato pokrajino Shwarzwald. Pokrajina ob porečju Rena je priljubljen cilj turistov, ki si želijo mirnih počitnic v naravi.

Prvo noč smo prespali v hotelu Lipa v kraju Durbach, ki leži v vinorodni pokrajini severno od Offenbacha.

V kraju imajo 24 vinskih kleti, ki pridelujejo, po izjavi gostilničarke zelo kvalitetna vina, med drugimi pozni burgundec in sivi pinot. Za pokušino nismo imeli časa, dogovorili pa smo se, da ob naslednjem obisku prinesemo slovenska vina v primerjavo.

Zjutraj nas je prebudilo ptičje petje in žuborenje potoka ob hiši. Po zajtrku smo se spet usedli v avtobus in se odpeljali proti Heidelbergu.

Prvotno smo načrtovali samo postanek nekje ob cesti. Imeli smo dovolj časa, zato smo se odpejali do ostankov gradu nad mestom. Grad je bil porušen v tridesetletni vojni. Poskuse obnavljanja gradu je prekinil udar strele konec 18.stoletja.

Z gradu je lep razgled na mesto, ki se ponaša z najstarejšo univerzo v Nemčiji.

Med Bingnom in Koblenzom teče Ren skozi slikovito sotesko. Zaradi ugodne mikroklime na bregovih uspeva vinska trta. Med vinogradi pa so posejana slikovita naselja in številni ostanki gradov, porušenih v tridesetletni vojni.

Nekje na sredini soteske Ren zavije okrog 120 m visoke skale. Zaradi številnih nesreč se je spletla legenda o vili Lore Lei, ki s petjem zvabi mornarje v pogubo.

Ob skali smo se ustavili in poslušali recitacijo znamenite Heinejeve pesmi.

Za Koblenzom se je dolina razširila. Opazili smo prve vetrne elektrarne.

Na mejo z Nizozemsko nas je opozoril samo napis na opuščenem mejnem prehodu.

Na Nizozemskem še nisem bil, zato sem premišljeval kaj bom zvedel o deželi, poznani po tulipanih in mlinih na veter. Kaj več kot to, da ima zelo razvito kmetijstvo, nekaj zemlje odvzete morju, veliko pristanišče in bogato zgodovino pa o deželi, v katero sem prihajal, nisem vedel.

Presenečen sem bil nad zelo urejno pokrajino,  na travnikih se je pasla živina, nikjer nisem videl velikih hlevov in silosov za travo, kot sem jih navajen pri nas. Tudi ni bilo ogromnih rastlinjakov, kot sem jih videl v Italiji.

Kmetijstvo se mi je zdelo bolj naravno. Presenetili so me tudi gozdovi, porasli v glavnem z borovci, kar je govorilo o slabi zemlji. Še bolj pa sem bil presenečen nad velikimi področji, na katerih je rasla samo resa.

Ceste so bile vse zelo urejene, promet je bil ob večjih mestih precej gost. 

Naš hotel je bil sredi gozda, precej oddaljen od kraja Elspeet.