Naslednje jutro smo se odpravili proti vzhodu v pogorje Serra da Estrela (zvezdno gorovje).  Po ozki cesti smo se peljali po pobočjih hribov. Na grebenih imajo postavljene vetrnice.

Gozdni požari so pred leti uničilo veliko dreves, zato se danes tam bohotijo predvesm rože. Imeli smo srečo z vremenom, oblaki in megle so se razkadile, tako da smo lahko opazovali vasice globoko pod nami.

Po dolgi vožnji smo prišli do vasice Piodao. Ta vas je dolgo ležala osamljena med gozdovi, zato je ohranila prvotni videz. Hiše so kamnite, pokrite s skrilom, med njimi so strme in ozke uličice. Vsa vrata so pobarvana z modro barvo. Ker so vasico odkrili turisti, ne propada. Hiše so naseljene, prebivalci se ukvarjajo s prodajo lastnih izdelkov in spominkov.

Po požarih se na hribe spet vrača življenje.  Bregovi so žareli v cvetju. Ogromno je bilo rese, družbo ji je delala brnistra.

Ko smo se vozili po ozkih poteh, nam tudi GPS ni pomagal. Na kosilo smo zamudili celo uro. Ko smo čakali na vrsto, smo obiskali Muzej kruha, pa še z vlakcem smo se popeljali.

Kosilo je bilo dobro: predjed, polenovka, račka, sladica, zraven pa še malo močnega vina. Lokalni vodič nas ni razumel, ko smo ustavili avtobus in se šli malo sprehodit.

Proti večeru smo se spet vrnili v Coimbro. Ker je bila nedelja, so bili lokali v glavnem zaprti.

Naslednji dan smo se odpravili na sprehod po mestu. Tržnica je bila zaradi ponedeljka slabše založena. Videli smo, kako že na tržnici tanko narežejo zelje za Caldo verde - zeljno juho, ki je kulinarična posebnost Portugalske.

V kavarni poleg cerkve sva v soboto zvečer poslušala fado.

Na strmi poti do univerze smo šli mimo katedrale.

Med leti 1139 in 1256 je bila Coimbra prestolnica dežele. Univerza je bila ustanovljena leta 1290.  Skozi "železna vrata" smo stopili na prostrano dvorišče "stare univerze". Tu je sedež univerze, ogledali smo si dvorano, kjer še zdaj študentje zagovarjajo diplomska dela. Z balkona dvorane je lep pogled na mesto in reko Mondego.

Študentka v tradicionalni opravi. Po tremi sodeč je imela ta dan pomemben izpit. 

Ogledali smo si staro knjižnico. Tu hranijo najstareše primerke. Za varstvo pred insekti uporabljajo netopirje. 

V Coimbri se je vreme pričelo kvariti. Občasno je deževalo, na srečo ponavadi takrat, ko smo bili v avtobusu.

Na poti do Porta smo se ustavili še  v obmorskem mestecu Aveiro. Mesto leži na bregu lagune. Za mesto so značilni pisani plitvi čolni - moliceiros, ki so jih prvotno uporabljali za prevoz morske trave. V plitvi laguni so morsko travo kosili in jo prodajali daleč naokoli za gnojilo.  Sedaj čolne uporabljajo za pisano kuliso mestu ter prevoz turistov. Tudi poganjajo jih ne več s kolom, kot so jih v feničanskih časih, temveč se v krmi skiriva Yamahin motor.

Ko smo prišli v mesto, je močno deževalo. V kavarni  sva popila kavo in kupila ovos molos - značilno slaščico tega mesta. Dež je prenehal in lahko sem naredil nekaj posnetkov pisanih čolnov.