Lanski poletni izlet v Toskano naju je opogumil, da sva se letos podala malo dlje. Del Provanse sva že videla, mene pa je mikalo, da bi si ogledala kraje, kjer sem hodil pred 35 leti, ko sem bil na počitnicah v La Ciotaju, mestu pobratenim s Kranjem.

Po prebiranju številnih opisov izletov sva se odločila, da rezervirava hotel v Arlesu,  od tam pa delava enodnevne izlete. Edina stvar, ki me je skrbela, je bila, kako bom zdržal 1100 km vožnje v enem dnevu.

Od doma sva šla ob treh zjutraj. Namerno sva za začetek izbrala nedeljo, ko naj bi bilo manj prometa. Res sva se vsaj 700 km vozila po skoraj praznih cestah. Promet je postal gostejši šele nekje pred Genovo.

Prvi postanek za kavo sva imela šele na postajališču v okolici Nice.  Malo čez eno sva parkirala v La Ciotaju.

Na obali je bila zaradi semnja velika gneča. Povsod so bile stojnice, tako da mesta po 35 letih skoraj nisem prepoznal. Skozi gnečo sva se prebila do mestne hiše. Do avtomobila sva se raje vrnila po stranskih ulicah.

Ireni sem hotel pokazati še plažo Les Figueroles, kjer smo se nekoč vsak dan kopali. Na žalost je bila nedelja popoldan, tako da v bližini nisva dobila prostega parkirnega mesta. Odpeljala sva se naprej proti Marseillu.

Francoske avtoceste so precej drage, zato sva na Garminu izbrala izogibanje plačljivim cestam. V Marseille sva se pripeljala po razgledni cesti mimo Casissa.

Bazilika Notre-Dame de la Garde stoji na vzpetini visoko nad mestom. Do nje sva se pripeljala po ozkih strmih cestah, kjer nama je bila v veliko pomoč navigacija. Ugotovila sva, da v Franciji ni najbolje parkirati na prvem prostem parkirišču. Ko sva skoraj že obupala nad parkiranjem, sva našla skoraj prazno parkirišče tik pod cerkvenimi stopnicami.

Cerkev je posvečena devici Mariji. V notranjosti je njen kip iz srebra. Povsod je polno votivnih podob in marmornih plošč z imeni darovalcev.  S stropa so na vrvici obešeni modelčki ladjic in letal, kar me je presenetilo že ob prvem obisku.

S ploščadi pred cerkvijo je veličasten razgled na mesto, ki je s skoraj milijon prebivalci tretje največje v Franciji.

V Starem pristanišču je sedaj velika marina.  Med Frioulskimi otoki sva spoznala otoček s trdnjavo Château d'If, znano iz Dumajevega romana o grofu Montekristu.

Pred Starim pristaniščem sem zapeljal v tunel, iz katerega sva prišla šele daleč od mestnega središča. Tako z ogledom osrednjega dela mestnega jedra ni bilo nič.

Tudi čas naju je že malo priganjal, saj nisem  točno vedel, koliko imam do hotela. Navigacijo je med visokimi hišami čisto zmedlo, potem je je šokiral še tunel. K sebi je prišla šele, ko se je cesta spustila proti Martiguesu, mestu, ki že leži ob delti Rhone.

Reka tam naredi veliko jezero Etang de Berre. Zaradi močne tramontane je bila vodna gladina čisto bela. V daljavi sva videla velik gozdni požar.

V kraju Fos-sur-Mer sva prečkala Rhono, potem pa zapeljala na široko ravno cesto, ki je peljala proti Arlesu.

Poiskala sva hotel. Tuš je bil po 15 urah potovanja dobrodošel. Prav dolgo pa nisva počivala. Peš sva se odpravila v mesto.

Hotel je bil od centra mesta oddaljen slabih 10 minut. Najprej sva poiskala turistični biro, kjer sva dobila načrt mesta. Potem sva šla proti mestni hiši. Na trgu pred njo stoji obelisk iz 4. stoletja. V 19. stoletju so mu dodali vodnjak z značilnimi bronastimi figurami.

Ogledala sva si še baziliko sv. Trophime z lepim romanskim portalom, potem pa sva poiskala še bolnišnico, v kateri se je zdravil Vincent van Gogh potem, ko si je odrezal uho.

Sanatorij se zdaj imenuje Espace van Gogh. Trudijo se ga ohraniti v enakem stanju, kot je bil v Vincentovih časih. Vrt in stebri so v enakih barvah, kot so na sliki slavnega slkarja.

Sprehodila sva se še do antičnega gledališča in do arene iz rimskih časov, v kateri še dandanes prirejajo bikoborbe.

Potem je bil že čas za večerjo. Naveličana sendvičev sva šla v restavracijo, kjer sva z mojim "odličnim" znanjem francoščine  namesto pričakovanega kotleta dobila polnjeno prepelico. Že predjed - solata s škampi, avokadom in grenivko je bila odlična. Prav tako je bil "dober" tudi račun na koncu,  pa kaj se hoče, prepelic najbrž ne bom več veliko pojedel v tem življenju.