Še en Janez na spletu
Prva Hribi Morje Smuka Potovanja Galerija Povezave Pišite mi
Provansa , julij 2010   Kranj - La Ciotat - Arles   Camarque   Avignon - Senanque   Les Beaux - St. Remy   Arles - Aix - Kranj     Zemljevid

 Arles - Ste. Marie de la Mer - Aigues Mortes - Nimes - Pont du Gard

Za zajtrk sva v bližnjem nakupovalnem centru kupila rogljičke in bageto.  Kavo sva kasneje spila v neki obcestni kavarni na poti skozi delto reke Rhone. Obširno ustje reke se imenuje Camarque, v številnih jezercih v delti rade gnezdijo ptice.

V ornitološkem parku, ki sva ga obiskala, jih je še posebej veliko. Po urejenih poteh parka ob jezercih sva se potikala skoraj tri ure in oprezala za štorkljami, čapljami in številnimi drugimi pticami.

Posebno pozornost seveda zaslužijo flamingi, ki sva jih prej poznala samo s fotografij. Kljub temu, da jim v parku dajejo hrano, so plašni in se neradi nastavljajo fotoaparatom. 

Skozi line opazovalnic sva videla tudi kamarške konje, ki so edini prostoživeči konji v Evropi. Mladiči so temni, po petih letih pa, podobno kot naši lipicanci, dobijo belo barvo.

Po treh urah je bilo hoje dovolj. Tudi sonce je že močno pripekalo,  zato prav nič nisva zavidala tistim, ki so si ptice šele začeli ogledovati.

Do mesteca Ste. Marie de la Mer ni bilo več daleč. Čeprav je bila turistična sezona na vrhuncu, nisva pričakovala takšne gneče. Prosto mesto za parkiranje sva komaj našla.

Ribiško mestece je romarski kraj ciganov, ki imajo v maju tu svoj zbor. V juliju so jih nadomestili turisti.

Na obali sva videla tudi kip bika, ki je polomil ogrado. V Camarqui imajo manj krvave igre z biki. Tekmovalci se ga morajo dotakniti med rogovi. 

Spet sva obiskala semenj in spet sva prišla ravno v času, ko so ga zapirali. Ugotovila sva, da semenj zaprejo točno ob enih, čez pol ure imajo vso kramo že pospravljeno v svojih kombijih.

Preden so stvari pospravili, sva se le nagledala pisane krame, ki jo prodajajo. Veliko je raznih cunj in kiča. Turiste pa posebej privlačijo stojnice z dišavnicami, tudi s stojnic, kjer prodajajo značilne provansalske salame, je prijetno dišalo. Zaradi poletnih temperatur pa prvi dan salam še nisva upala kupiti.

S sejmišča sva se med množico sprehodila skozi ozke ulice polne trgovinic. Bil je že čas za kosilo, zato sva v eni od številnih restavracij naročila "dnevni meni". Irena je jedla solato, jaz pa nekakšen provansalski bikov golaž.

Pila sva odličen provansalski roze, ki je bil hladen zelo osvežilen. Čez čas pa je vseeno pokazal svojo moč, tako da me je vožnja kar malo skrbela.

Naslednja postaja je bilo mesto Aigues Mortes, obdano z lepo ohranjenim srednjeveškim obzidjem. Pred mestom sva spet padla v gnečo. Parkirišč je bilo na srečo  dovolj.  Za sprehod po obzidju je bilo prevroče, pa še gorenjska ohrnija naju je zagrabila.

Prihranjeno vstopnino sva zapravila samo nekaj minut kasneje v pisani trgovinici s pregrešno dobrimi in dragimi piškoti.

Ime mesta pomeni Mrtve vode, zaradi močvirij, ki ga obdajajo. V 13. stoletju je iz tega mesta odšel Ludvik IX na 7. križarsko vojno.

Kasneje je reka zasula mestno pristanišče, zato je mesto padlo v pozabo.

Pot sva nadaljevala proti Nimesu. Vmes sva na nekem polju videla čredo bikov, ki so tudi značilni za to pokrajino. 

Mesto naju je presenetilo s svojo velikostjo. Parkirala sva ob areni, ki je sicer malo manjša kot tista v Arlesu, od zunaj ji je pa zelo podobna.

Zaradi opoldanske vročine se nama ni dalo preveč sprehajati po mestu. Naredila sva samo krog po mestnih ulicah, nato pa sva se raje usedla v avto in odpeljala naprej.

15 evrov parkirnine bi naju skoraj odvrnilo od ogleda akvadukta čez reko Gard. Potem sva le plačala in si ga ogledala. V reki sem se pred 35 leti že kopal. Sodeč po številnih kopalcih je reka še vedno čista.

Za nama je bil že dolg dan. V Arlesu sva se še zadnji hip pripeljala do trgovskega centra, kjer sva nakupila stvari za večerjo. Večerjala sva v hotelski sobi, saj sva bila za sprehod do mesta preveč utrujena. Za nama je bil še en dolg dan.

Prva Naslednja