|
|
|
Za ta teden smo se pogovarjali o še eni "popoldanski" turi. V sredo
sem šel z Lukom na Ženiklovec preizkusit nove snežne verige, tako nam je ostal samo
še četrtek pred poslabšanjem vremena.
Zaradi nestabilne snežne odeje smo se odločili za Blegoš. Izbrali smo precej zanimivo
varianto. Avto smo pustili na dvorišču Andrejonovih, nato smo oddrsali priti Črnemu
kalu.
|
|
Ko smo prišli na križišče, smo dali smuči na nahrbtnik in se po zgaženi stezi po
grebenu odpravili proti vrhu.
Na mestu, ko se pot počasi izravna, smo se oblekli, saj smo nad glavami slišali
bučanje vetra. Veter je bil precej močan, na srečo pa je ravno takrat, ko smo bili
na vrhu odpihnil megleno kapo, tako da je za trenutek celo posijalo sonce.
|
|
|
|
Zaradi vetra se nismo dolgo razgledovali. Na hitro smo nataknili smuči in odsmučali
proti koči. Vrh je bil precej spihan in trd, zato smo precej previdno naredili prve
zavoje. Strmina nad kočo je bila precej zvožena, smučine so bile trde.
Koča je bila seveda zaprta. Mimo nje smo odsmučali proti severovzhodu, skozi redek
bukov gozd. Med bukvami je ostal še pršič. Na žalost sem se zavijanja med drevjem
ravno navadil, ko smo prišli na cesto.
Po cesti je šlo bolj počasi, opazovali smo smučine, ki so s ceste kazale še navzdol
proti Potoku.
|
|
Terena nismo dobro poznali, ko se je cesta pričela rahlo dvigati, smo ocenili, da
gremo lahko tudi mi navzdol. Skozi pršič med drevjem smo odsmučali navzdol. Spodaj
v grapi je sneg postal bolj južen. Na srečo so se tudi ostale smučine stekale v
to grapo, zato je postala pot dobro zvožena.
Na cesti, ki iz Potoka vodi na Črni kal, smo še enkrat nalepili pse in se odpravili
na Črni kal, od tam pa k Andrejon, na pivo, ki smo ga ta popoldan zaslužili.
|
|
|
|
Še nekaj slik:
|
|
|
|
|
