|
|
|
Za Ratitovec smo se odločili zaradi velike nevarnosti snežnih plazov v visokogorju.
Tudi snežne razmere so take, da omogočajo smuk v Dašnjico. To je pa že zavidanja
vredna višinska razlika. Bojan je imel popoldan obveznosti, zato smo en avto, namesto
v Dašnjici, pustili pri kmetiji Košir pod Podlonkom. Z drugim avtomobilom smo se
odpeljali do Prtovča in tako prigoljufali kar nekaj višinskih metrov.
Smuči smo dali na nahrbtike in se podali po poti Čez Razor. Snega je bilo veliko,
pot pa težka, saj se je suh sneg mlel pod nogami.
|
|
Na Prtovču je bilo še oblačno, kasneje se je pričelo jasniti, posijalo je sonce.
Na vrhu začuda ni pihalo. Drevje je bilo odeto v ivje.
Koča je bila polna, veliko jih je bilo s smučmi. V glavnem smo se pa vsi poznali,
če ne od drugje, s tradicionalnega pohoda s Soriške planine.
Na začetku smo imeli namen smučati mimo rudnika na planino Klom in od tam naprej
po senožetih v dolino. Po pogovoru z domačini smo se odločili, da je smuka skozi
Razor že varna.
|
|
|
|
|
Nad strmino smo počakali in se previdno eden po eden spustili čez najbolj nevaren
predel. Sneg je držal. Na dnu sem bil vseeno vesel, da je ta del mimo. V gozdu,
med bukvami, je bil pršič, zato je bilo tu smučanje odlično.
Še boljše pa se je začelo na senožetih nad Podlonkom. Na mestu, kjer pot zavije
proti lovski koči smo se poslovili od ostalih in zavili na levo, proti skoraj nedotaknjenim
travnikom.
|
|
Travniki so se nam zdeli prekratki, skoraj prehitro smo bili pri Koširju. Na spodnjem
delu je bilo sonce že močno, sneg je postal težji, tudi noge so bile utrujene, zato
je čisto v dolino odsmučal samo Drago. Mi smo se pa odpeljali še enkrat na Prtovč
in potem k Birtu na zasluženo pivo.
Kljub "bližnjici" smo naredili 1000 višinskih metrov spusta.
|
|
|
|
