|
|
|
Zjutraj se nama zaradi nestabilnih snežnih razmer ni preveč mudilo. Ko sva se peljala
mimo cerkve v Slovenjem Pliberku, so ravno delili velikonočni ogenj.
Na parkirišču pri Podnarju je bilo že polno avtomobilov iz katerih so lezli smučarji
obeh narodnosti. Po tekaški progi smo skoraj v koloni šli pod steno Vrtače.
Razmere so bile skoraj zimske. Termometer je kazal -4°C, drevje je bilo še okrašeno
s snegom prejšnjih dni. Smučina je bila zelo dobro speljana, tako da sva hitro napredovala.
Nad balvanoma je Rado malo pohitel, jaz pa sem spustil nekaj avstrijcev, ki so mi
sledili. Ko sem jih jaz lovil, mi je bilo precej lažje.
|
|
Mnogi so šli naprej proti Stolu. Midva sva ocenila, da bova imela nazaj grede slabše
razmere. Na Svačici, vrhu nad sedlom, pa tudi še nikoli nisva bila, ker je vedno
prišlo nekaj vmes.
Do križa čisto na vrhu je šel samo Rado. Tistih nekaj metrov je precej izpostavljenih,
meni pa tako početje ne diši preveč.
Včasih je močno zapihalo, zato sva se prav hitro odpravila nazaj proti sedlu.
Ozek in strm začetek me je kar malo skrbel. Nižje pa je iz ojuženega snega že kukalo
ruševje, tako da smučanje do sedla ni bilo nič posebnega.
|
|
|
|
|
Je bila pa zato toliko boljše nadaljevanje. Prvih nekaj zavojev je bilo že zvoženih.
Kasneje si pa še vedno dobil dovolj prostora za zavijanje po celem snegu.
Dobrih trideset centimetrov pršiča na trdi podlagi je bilo razlog za veselo vriskanje.
Vsake toliko časa si se moral ustaviti, da veselje ne bi prehitro minilo.
Tako dobrih razmer to zimo še nisva doživela. Pred začetkom gozda sva se pogovarjala,
da bi šla še enkrat do sedla.
|
|
Skozi gozd je bila pot že dobro zvožena. Paziti je bilo treba na hitrost in na tiste,
ki so hodili nasproti.
Prismučala sva se čisto do kmetije, kjer sva se z veseljem ozrla na opravljeno turo.
Če pri Podnarju po slovensko naročiš pivo, ti prinesejo Laško.
Rado je zadovoljen dejal, da se mu je dolina odkupila za tisti zdrs pred leti.
|
|
|
|
