V Parizu je sledilo nekaj ur čakanja na letališču Charles de Gaulle za polet proti Casablanci. Po dveh urah in pol poleta smo pristali na afriških tleh. Po opravljenih mejnih formalnostih in iskanju prtljage, smo se usedli na avtobus in se odpravili proti Marakešu, cilju prvega dne.

Afrika nas ni pričakala preveč gostoljubno. Ena sopotnica je ostala brez prtljage, ta prijatelj pa nas je pričakal na prvem postanku, ko smo fotografirali cvetoča evkaliptusova drevesa. Na naslednjem postanku je bilo že bolje, saj smo poskusili metin čaj, tradicionalno maroško pijačo. Ko smo prispeli v Marakeš, je bila že tema. Hotel, v katerem smo prespali prvo noč, je bil udoben.

Še isti večer smo se odpravili v mesto na znamenito tržnico Djama El Fna. Vodička Urška nas je pogostila s sokom iz sveže stisjenih pomaranč, nato sva šla sama na ogled trga, kjer sva doživela pravi kulturni šok. Običajne turistične poti tečejo tako, da Marakeš ponoči doživiš na koncu potovanja. Naša pot je šla v obratni smeri. S pomočjo moderne tehnologije smo utrujeni od vožnje padli na drug kontinent, drugo podnebje, druge ljudi in druge navade. Na trgu je bila ogromna množica ljudi, ki so se zgrinjali okoli glasbenikov, ki so na bobne tolkli divje afriške ritme, krotilcev kač in pripovedovalcev zgodb. Na sredi trga se je močno kadilo. Tu so pripravljali različne jedi od rib, mesa na žaru, do juhe iz polžev. Trgovci so te vsiljivo vlekli za rokav in ti ponujali blago. Vse je bilo drugače kot v naših nakupovalih centrih. Ko sva premagala predsodke glede čistoče, sva poskusila njihovo hrano. Bila je odlična.

Zjutraj je bil Marakeš drugačen. Prebudili smo se v sočno jutro in se odpravili na ogled mesta. Ogledali smo si minaret mošeje Kutubija. Stolp je podoben Hasanovemu stolpu v Rabatu in pa nam že znani Giraldi v Sevilli. Visok je 67 metrov, zasnoval jih je pa isti arhitekt. V Maroku je vstop v mošeje dovoljen samo muslimanom.

Sadijske grobnice so bile dolgo časa skrite. Sultan Mulaj Idris (1672-1727) je porušil palače v Marakešu, grobnice pa je dal zazidati, tako da ni bil možen dostop. Šele leta 1917 so jih ponovno odkrili Francozi, ko so delali zračne posnetke palače.

Vsakdanjik na mestnih ulicah: avtomobili, pešci, osli, mopedisti. Promet se odvija kakor življenje v teh krajih - bišvija - počasi. Semafor za pešce sva videla samo v Rabatu, pa še ta ni delal najbolje.

Palača Bakhija s svojimi vrtovi. Zgradil jo je sultanov veliki vezir Si Moussa v 19. stoletju za svojo osebno uporabo. Poimenoval jo je po svoji najljubši ženi. Imel je 4 žene in 24 priležnic. V palači in njenih vrtovih je bilo prostora za vse. Na vrtu rastejo poleg eksotičnigh dreves tudi oranžne bugenvilije.



Spodaj: Sprehod skozi souk - tržnico, kjer prodajajo vse.

Po kosilu smo zapustili Marakeš in se odpravili proti vzhodu. Cesta se je vedno bolj dvigala, zelena polja so zamenjale puste doline. Predno smo se povzpeli na prelaz Tička, smo zadrževali dih ob pogledih na prepade, nad katerimi se je vila naša cesta. Na prelazu se zaradi vsiljivih trgovcev nismo dolgo zadržali. Po prijaznejši cesti smo se pričeli spuščati na vzhodno stran Velikega Atlasa.

Na postanku smo občudovali zasnežene vrhove, najvišji med njimi Jebel Toubkal se ponaša s 4168 metri.

Sonce je že skoraj zašlo, ko smo si ogledali še kasbo Ait Benhaddou. Kasba je pod pokroviteljstvom UNESCA. V njej živi deset družin. Če hiš iz mešanice blata in slame ne obnavljajo, propadejo v dvajsetih letih. Kasba je služila za kuliso v številnih filmih. Tu so snemali Lavrenca Arabskega, pa tudi Asterixa z Gerardem Depardieuem. Preko rahlo slane rečice smo morali skakati po brvi iz kamnov.