|
25. - 26. 08.2009 Veliki Klek
|
|
|
Idejo sta dala Peter in Rado, poklicala sta še Bojana. Na koncu smo ugotovili, da
se takrat že vrnem z morja.
Peter je rezerviral sobo. V torek smo se že peljali proti Kalsu. Iz Kalsa smo se
po plačljivi gorski cesti pripeljali na parkirišče skoraj 2000 m nad morjem.
Vremenska napoved je bila bolj čudna, obljubljala je oblake in nevihte, zato smo
bili toliko bolj veseli, ko nas je pričakalo nebo brez oblačka.
Prvi postanek je bil že po dobre pol ure pri Luckner Hütte. Ta koča je bila cilj
mnogih planincev, ki so se skupaj z nami odpravili s parkirišča. .
Mi smo nadaljevali po dolini. Pot se je vedno bolj dvigala.
|
|
Naslednja postaja je bila Studl Hütte. Zaradi značilne oblike smo jo takoj preimenovali
v Štrudl hutte.
Pred njo so ravno prenavljali greznico, zato so se okoli koče širile vonjave, ki
niso prav nič spominjale na vonj po jabolčnem zavitku.
Informativna tabla v treh jezikih (tudi Slovaško), je opisovala plezalno pot
na vrh, ki poteka čez greben Studlgrat.
Mi smo šli raje naprej po običajni poti mimo Erzherzog-Johann-Hütte, kjer smo imeli
rezervirano prenečišče.
|
|
|
|
Nedaleč od Štrudl hutte smo prišli na ledenik. To je bilo moje prvo bližnje srečanje
z ledenikom. V spodnjem delu je povsod tekla voda. Potočki so v ledu izdolbli
čodovito zavite struge. Povsod so rasle ledeniške gobice - te nastanejo, ker
senca kamnov upočasni taljenje ledu. Nekatere ledeniške razpoke so bile globoke
več metrov. Te smo opazovali s spoštljive razdalje.
Ko smo prišli do skal na drugem koncu ledenika, se je vrh že zavil v oblake.
Pot po skalnem grebenu je bila dobro zavarovana. V strmini pod kočo sem malo čutil
pomanjkanje kisika, navsezadnje smo že bili na 3450 metrih.
Popoldan smo prebili ob točenem pivu v koči. Zunaj so se podile megle, tako da so
se ta dan na vrh odpravili le redki.
Prespali smo na skupnih ležiščih. Spanje je bilo bolj slabo: malo zaradi smrčanja,
malo pa zaradi misli na jutrišnji vzpon.
|
|
|
Vstali smo ob petih. Zunaj je bila še tema, zato smo počakali še na čaj, ki so ga
skuhali ob pol šestih.
Na vzhodu se je pričelo daniti. Fotografski aparat na žalost ne more pokazati fantastičnih
barv, ki so se risale na obzorju.
Na snegu nad kočo smo nataknili dereze in se navezali na vrv. Jutro je bilo jasno,
vetra skoraj ni bilo, temperatura pa je morala biti malo pod lediščem.
Poleg nas se je odpravilo proti vrhu še mnog navez. Meni je bilo čakanje na predhodnike
dobrodošlo, saj si se med postanki lahko nadihal redkega zraka.
Najzahtevnejši je bil strm vzpon po ledu do grebena. Greben je bil kopen, zato smo
pod njim, tako kot drugi, pustili dereze.
Plezanje po granitnih ploščah ni bilo težavno, le dolina pod nami je bila vse bolj
globoko.
|
|
|
|
Greben malega Gloknerja je kar oster. Imeli smo srečo, da se prvi še niso vračali.
Srečevanje je včasih zelo zamudno.
Spustili smo se do tiste slavne razjede, na kateri je prostor le za enega.
Že pogled v globino je strašljiv. S spoštovanjem sem pomislil na tiste, ki so ta
ozebnik že presmučali.
Do vrha nas je potem čakalo še malo plezanja. Tu smo pričeli srečevati predhodnike,
ki so se že vračali.
Končno smo bili pri tistem znamenitem križu.
|
|
Pri križu smo se fotografirali, potem smo jih dobili s štrikom po riti. Rado
zato, ker je bil prvič na vrhu, midva s Petrom pa poleg tega še zaradi najvišje
točke, ki sva jo dosedaj dosegla.
Razgled je bil veličasten. Globoko pod nami so bili ledeniki. Razmišljali smo o
turah, ki bi jih lahko opravili s smučmi.
Med množico gora žal nismo iskali naših domačih vršacev.
Pogled na dolino, kjer nas je čakal avto, nas je spomnil na to, da se moramo še
vrniti.
|
|
|
|
Spust je bil težavnejši. Čez škrbino smo prišli kar hitro, na grebenu smo se pričeli
srečevati, zato je bilo več čakanja.
NNajtežje pa je bilo, ko smo spet prišli na sneg. Hoja po strmi ledeni potki je
bila precej strašljiva, posebej zaradi tega, ker smo imele zaradi premalo prakse
premalo zaupanja v dereze.
Na koncu našli nekaj klinov za varovanje, zato je bilo spuščanje lažje.
Ko se je strmina le unesla, so se nam obrazi razjasnili. Najtežje je bilo za nami.
|
|
V kočo smo se vrnili prešerne volje.
Mrzel veter in pa megle, ki so se pričele ovijati okrog vrhov so nas spomnile, da
se moramo vrniti v dolino.
Za spust do ledenika smo potrebovali precej manj časa, kot prejšnji dan za isto
pot v obratni smeri.
|
|
|
|
Med hojo po ledeniku smo spet opazovali številne potočke.
Žal nam je bilo, da zaradi segrevanja ledeniki izginjajo in da najbrž že kmalu ne
bomo mogli opazovati teh pojavov tako blizu.
Smrdljivi Štrudlci smo se izognili tako, da smo jo ubrali po bližnjici naravnost
v dolino.
KKljub bližnjici se je pot vlekla. Navsezadnje smo poleg vzpona, ta dan morali narediti
še 1800 metrov spusta.
|
|
V Lucknerhutte smo si na koncu privoščili zasluženo pivo.
Razpoloženje je bilo po uspešnem vzponu odlično.
Tudi tri ure vožnje proti domu so minile dokaj hitro. Ko smo prišli v naše kraje,
smo se ustavili še na večerji.
Potem pa smo šli hitro domov, pod prho in pripovedovat doživljaje, ki so bili
res nepozabni.
|
|
|
|
|
|
