|
|
26.8.2010 Okrog Kalškega grebena
|
|
|
|
V sredo je še tako rosilo, da si skoraj nisem upal poklicati Bojana, če velja za
četrtek. Naslednje jutro, malo pred sedmo, pa je bilo nebo nad Grintavcem brez oblačka.
Čeprav se zadnje čase da z avtom pripeljati skoraj do razcepa poti za Taško, sva
midva avto pustila na parkirišču pod kmetijo. V mislih sva imela krožno pot.
Čez Taško je pot obnovljena. Zaradi dežja prejšnji dan je malo drselo, vendar ni
bilo problematično. Brez večjih težav sva prišla do koče na Kokrškem sedlu.
|
|
Nadaljevanja proti Kalški gori nisem poznal. Prav zanimivo je bilo gledati Grintovec
s čisto drugega kota. Ponavadi sem na poti na Grintovec določal višino po tem,pod
kakšnim kotom sem gledal Kalško goro.
Ko sva se po klinih povzpela na greben, naju je pričakalo sonce. Posedela sva na
mehki travi, sonce je prijetno grelo. Vrh Kalškega grebena so pričele ovijati megle,
zato sva se odločila, da greva po spodnji poti čez planoto.
Pot gre gor in dol pod Grebenom, ki nekajkrat pokaže prav mogočne stene. Sonce je
postajalo vse močnejše, sedlo, kjer bi morala na drugo stran, ni in ni hotelo priti
bliže.
|
|
|
|
Končno sva se prebila čez škraplje in ruševje. Pot je na melišču postala bolj gladka.
Pod stezo sva videla jezerce, ki se zaradi rdeče barve jezrskega dna imenuje Krvava
lokev. Možakarja, ki je na skali nad jezercem nepremično čakal na fotografski motiv
na začetku sploh nisva opazila.
V klancu proti sedlu sem si moral odpočiti. Ko sem skoraj izpraznil steklenico s
pijače, me je malo zaskrbelo, da voda na Dolgi njivi ne bi tekla.
Ko sva prišla na greben, sva se znašla na poti, ki gre s Krvavca proti Kalškemu
grebenu. Ura je bila skoraj dvanajst, v ruševju je bilo presneto vroče.
|
|
NNa planini Dolga njiva sva šla naravnost k vodnjaku. Napila sva se vode in sprala
"bučno olje" s čela.
Med malico sva opazovala konje, ki so se brezkrbno pasli. Bili so tako brez skrbi,
da sem jim skoraj zavidal.
NNa planinise je paslo nekaj kobil z žrebeti. Lore s svojimi kravami že dolgo ni
več na planini.
Mimo konj sva šla na stezo, ki vodi v Roblekov kot. Spustila sva se po strmi, spolzki
in zaraščeni poti in se ves čas čudila, da so po njej gonili krave na planino.
|
|
|
|
Ko sva prišla čez najožji del - Lojtro, naju je čakalo še precej spusta po strmi
stezi. Ko je steza zavila v gozd, sva si lahko ogledala velik podor, ki se je zgodil
pred leti v Zvohu.
Strmina ni popustila vse do Roblekove domačije. Pod njo sva stopila na cesto, ki
je na najino olajšanje šla vsaj nekaj časa naravnost. Ko je cesta postala kolovoz,
se je ta spet postavil pokonci. Na koncu že tako dolge poti, sva se morala povzpeti
150 višinskih metrov, da sva prišla na cesto ki je vodila proti Suhadolniku in avtomobilu.
Po devetih urah hoje so me noge pošteno bolele. Na uri pa je vsota vzponov kazala
2150 metrov.
|
|
|
Klikni za še več slik na Picassi
|
|
|
