|
|
10.09.2011 Vrtača čez Malo glavo
|
|
|
|
Z Bojanom sva se domenila za eno krajšo turo. Mene je že nekaj časa zanimal
brezpoten pristop na Vrtačo po jugovzhodnem grebenu. Po tej poti še nisem hodil, čeprav
sem na Vrtači skoraj vsako leto.
Ob zori je bilo na Ljubelju malo avtomobilov. Pri domu na Zelenici sva bila kar
hitro, pa ne zaradi žičnice, ki je pričela ropotati, ko sva bila že nekje na polovici
poti do zgornje postaje.
Mimo doma, ki je še sameva,l sva nadaljevala proti Suhemu ruševju. Ko pot zapusti
označeno stezo proti Vrtači, sva se potopila v ruševje. V gošči je bilo spolzko in
soparno. Velikih balvanov se iz ruševja skoraj ni videlo. Skozi ruševje
sva hodila še dolgo nad prelomnico. Ko se je ruševje malo razredčilo, sva opazila
stezo, ki je vodila proti Vrtači.
|
|
Nekaj možicev in pokonci zapičena palica sta dala vedeti, da sva na
pravi poti. Na melišču se je videla steza, ki sva ji sledila do grebena.
V primerjavi s Pihavcem, kjer človeških sledi skoraj nisi opazil, je bila tu steza
dobro vidna. Včasih se je bilo treba pri napredovanju malo pomagati z rokami,
bolj zaradi boljšega počutja v strmini, kot zaradi zahtevnosti terena.
Na Mali glavi se je pot malo položila, zato sva tam zajela sapo in uživala v razgledu,
ki je bil v lepem jutru vse lepši.
|
|
|
|
Med potjo sva videla grapo, ki je v ugodnh razmerah zelo dobra
za smučanje. Razmeree pa morajo biti res dobre, saj so strme trave najbrž zelo
plazovite.
V strmini sva hitro pridobivala višino. Pot sploh ni bila dolgočasna, saj si moral
biti vso pot pozoren kam stopaš, da v krušljivem terenu nisi zdrsnil. Stalno
je bilo treba tudi oprezati ali še greva v pravo smer. Če si se preveč zamislil,
si lahko hitro zašel v težko prehoden teren.
|
|
Na vrhu je pihal hladen veter, zato sva se z Bojanom umaknila v zavetje
na severno stran. Ko sva že skoraj pomalicala, so priletele kavke. Zmetala sva jim
zadnje koščke kruha.
Med vzponom sva videla samo štiri pike, ki so šle proti Palcu. Zato sva bila presenečena,
da je bilo na vrhu precej ljudi. Še več jih je prihajalo po označeni poti.
|
|
|
|
Vrnila sva se po markirani poti, ki gre čez celo pobočje Vrtače. Sonce
je že močno pripekalo, zato sva se ustavila pri domu na Zelenici, ki ga počasi,
vendar vztrajno obnavljajo.
Potem sva pa morala v vročini prepešačiti še pot do Ljubelja. Veliko
prijetnejše je pozimi, ko
se lahko veselo zapelješ po smučišču.
Na Ljubelju naju je pričakalo nabito polno parkirišče.
Medtem, ko so nekateri v opoldanski vročini šele začenjali vzpon, sva bila midva
zadovoljna, da sva že zaključila še eno prijetno turo.
|
|
|
Še nekaj slik:
|
|
|
| |
