|
|
|
Že nekaj časa nismo bili skupaj na turi. Zaradi mojega kolena smo izbrali
lažji cilj. Ker s kamnitega lovca še nismo smučali, smo si ga želeli najprej ogledati
v kopnem.
Začeli smo na Sv. Višarjah. Dobro označena steza vodi najprej skoraj naravnost
proti zahodu. Med hojo smo občudovali razgled, ki je bil v lepem vremenu skoraj
brezmejen.
|
|
Ko smo šli čez melišča proti krnici V Klobuku, smo si v mislih že predstavljali,
kako bi se smučali v teh krajih.
Na poti je bolj težaven le del malo pod vrhom, kjer se je po strmem grabnu potrebno
povzpeti ob jeklenicah. Zaradi snega in ledenih stopenj je bil ta del kar
zahteven.
Na vrhu nas je pričakal izreden razgled. Nekje sem prebral, da je na nižjem, a bolj
odmaknjenem vrhu, razgled lahko lepši kot na visoki gori, saj nekatere gore gledaš
od spodaj.
|
|
|
|
Z vrha se nam ni nikamor mudilo. V zavetju je bilo prijetno toplo.
Na jugu so se dvigala mogočna ostenja Viša in Montaža. Proti zahodu so se
do neskončnosti videle že pobeljene gore. Na severu je kraljeval Grossglockner in
Visoke Ture. na vzhodu pa naše "domače" gore s Špikom, Škrlatico, Mangartom
in Jalovcem.
Savsko in Dravsko dolino si lahko videl z enim pogledom.
Samo da pade sneg, pa bomo lahko šli smučat na Dobrač, Ojstrnik in Cimo bello.
|
|
Nazaj smo šli po stezici, ki je vodila skoraj vodoravno pod vencem vršičev,
ki imajo skupno ime Višarske glave. Nato smo se spustili po melišču, po katerem
se na zimskih slikah vidijo številne smučine.
|
|
|
|
V pogovoru smo bili hitro nazaj na Višarjah.
Po ogledu romarske cerkvice, s freskami Toneta Kralja smo se povzpeli na vzpetino
nad vasjo in še enkrat občudovali razgled.
Na koncu nas je čakala le še dolga pot domov.
|
|
|
|
|
|
