|
|
22. 06. 2013 Vrtača čez Malo glavo
|
|
|
|
Ne vem zakaj bi letos tako rad prišel na Vrtačo. Morda zaradi tega, ker se do
Ljubelja ni treba tako daleč peljat.
Ko sem hotel iti gor prvič, je bilo toliko snega, da sem šel raje na Blegoš.
Tudi v drugem poizkusu sem zaradi snega raje obrnil proti Srednjemu vrhu. Zato
sem šel v tretje gor morda iz trme.
Na Ljubelju je bilo že nekaj avtomobilov. Sneg je pa vročina zadnjih tednov
pobrala.
Pred kočo na Zelenici je bilo nekaj ljudi. Sam se nisem ustavil, raje sem
nadaljeval proti Vrtači, ki se je prijazno kazala nad kočo.
Že pri koči sem se odločil, da bom šel na vrh po poti, ki vodi skozi Suho
ruševje.
|
|
Odcep v krnico ni več označen. Razmišljal sem, da je prav tako. Res pa je, da
množičen obisk krnice preprečuje rušje samo. Le redkim se da prebijati po ozko
izsekani stezici skozi dišeče veje.
Še dobro, da veje niso bile mokre. Pozimi, ko je ruševje prekrito s snegom je precej lažje. Kar nekaj časa sem porabil, da sem
prišel do vzpetine z balvanom. Tu se je ruševje pričelo redčiti.
Sam sem pa moral zaviti proti zahodu. Steza čez melišče je komaj vidna. V
pomoč mi je bilo nekaj možicev.
Ko sem prišel na greben, sem pokukal proti Iskrški koči.
|
|
|
|
Nadaljevanje poti gre po grapi. Včasih si je treba pomagati z rokami, predvsem
je pa treba paziti, da ne sprožiš preveč skal na krušljivem terenu.
Tokrat mi je šlo lažje, kot pred leti, ko sva tu prvič hodila z Bojanom. Morda
sem imel takrat preveč rešpekta pred brezpotjem, res pa je, da sem se zdaj poti
bolj spomnil.
Med iskanjem najboljših prehodov sem bil hitro na vrhu grape.
Potem je sledil krajši predah po travnati stezi. V zgornjem delu sem se pred
leti zaplezal, zdaj sem pa videl, da je prehod na predvrh čisto enostaven.
|
|
Na vrhu je bilo že precej ljudi. Še več jih je prihajalo po normalni poti.
Na skali za robom sem se malo odpočil . Ne vem, če sem bil že kdaj na Vrtači, da
ni pihalo.
Nad Julijci in Visokimi Turami so se začeli delati oblaki.
NNazaj sem šel po normalni poti. Pred tednom, mi je na morju nekaj zaškripalo v
kolenu, zato sem se spuščal bolj previdno.
|
|
|
|
Ko sem prišel na melišča, sem moral poslikati številne rože, ki so rasle ob
poti.
V zavetju je bilo že pošteno vroče, še dobro da sem imel kapo za zaščito pred
soncem.
Še pred tremi tedni je bilo na tem mestu čisto drugače. Pihal je mrzel veter,
prvi sem gazil 30 cm pršiča. Ko sem se prebijal čez jezike plazov, se mi je
vdiralo do pasu. Zdaj je pa povsod vse cvetelo in dišalo.
Na Zelenici sem bil hitro. Najprej sem še malo mislil, da se bom tam odžejal,
potem me je pa hrup pri koči odvrnil, da sem šel hitro naprej.
Pivo sem pa potem v miru spil doma.
|
|
|
|
|
|
|
|
