Po zajtrku smo se odpravili na sprehod po Bitoli, rojstnem mestu našega lokalnega vodiča Branka.

Najprej smo se ustavili na trgu pred kulturnim domom, nato pa smo se sprehodili po glavni ulici, rezervirani za pešce imenovani Širok sokak.  Na tej ulici je katoliška cerkev, katere zvonik so dali zgraditi Slovenci. Opazili smo tudi veliko slovenskih trgovin. Bitola je pobratena s kranjem.

Mesto konzulov, kot Bitolo tudi imenujejo, je drugo največje v Makedoniji. Branko je poudaril, da je "Bitola najgradskiji grad u Makedoniji". V preteklosti je bilo upravno središče pokrajine, s številnimi ambasadami in ustanovami.   V vojni akademiji se je šolal Kemal Ataturk.

Bitola se ponaša z prekrasno arhitekturo. Mnoge hiše so lepo obnovljene v slogu tistega časa. V parku je Urni stolp, ki so ga zgradili Turki, ki so za gradnjo porabili 60. 000 jajc.  Mošeja je bila na žalost zaprta.

Ogledali smo si bezistan - pokrito tržnico, ki ne služi več prvotnemu namenu. Namesto mesarjev so zdaj v njej trgovine.  Na koncu smo si napasli oči na tržnici, kjer so se stojnice šibile od sadja in zelenjave. Cene so bile petkrat nižje kot pri nas. Ireni je bilo žal, da ni mogla odnesti s seboj paradižnika in solate.

Prvič na tej ekskurziji smo lahko v miru popili kavo.

Blizu Bitole se nahajajo ostanki antičnega mesta Herakleja, osnovanega v času Filipa II. Makedonskega.  V mestu so ohranjeni mozaiki, ohranjeno je tudi gledališče. Naši pevci so morali preizkusiti akustiko. Zvedeli smo, da je akustika grških gledališč povezana z smerjo vetra, saj so gledališča zgrajena tako, da veter piha proti gledalcem.

Ostanke antičnega mesta intenzivno raziskujejo. Množico "arheologov" smo presenetili ravno med malico.

Sledila je kratka vožnja do Ohrida. Avtobusi ne smejo več v center mesta, zato smo se peš odpravili do obale, kjer smo se vkrcali na ladjo Makedonija. Z njo smo se odpeljali proti sv. Naumu.

Med vožnjo po mirni jezerski gladini smo uživali v prelepih razgledih.  Peljali smo se mimo bivše Titove vile, kjer zdaj letujejo makedonski politiki.  V bližini Ohrida je bilo nekaj hotelov, potem je obala postala bolj strma in zato nenaseljena.

Fotografi smo uživali ob odsevih bregov v mirni jezerski gladini.  Na polotoku Gradište, kjer je že nekoč bila prazgodovinska naselbina, so obnovili kolišče.

Obale so postale bolj samotne. Ob bregu smo lahko opazovali ptice.

Ko smo v daljavi že razločili samostan sv. Naum,  je  motor naenkratutihnil. Najprej sem pomislil, da kapitan že izvaja pristajalni manever, potem sem mislil, da nam skuša prikazati tišino na spokojnem jezeru.

Potem sem le videl, da se iz zadnjega dela, kjer je bila strojnica, močno kadi. Nekdo od posadke je z vedrom zajemal vodo in jo podajal nekomu v strojnico.

Tako gašenje požara se mi je zdelo nevarno. Kasneje smo izvedeli, da se je snel jermen črpalke vode za hlajenje motorja, ki se je zato pregrel.  Ko so motor za silo ohladili, smo se, na olajšanje vseh, odpeljali  do pristanišča pri samostanu.

Pred samostanom stoji  lesena skulptura svetnika, ki mu je samostan posvečen. Pred leti je umetnik z motorno žago v enem dnevu izrezbaril kip svetnika.

Samostanu je še Tito podaril nekaj pavov. Zdaj jih je že več kot deset in se veselo nastavljajo fotografom.

Samostan je leta 895 osnoval sv. Naum, sodelavec sv. Klimenta Ohridskega. Prvotno je bil posvečen nadangeloma Mihaelu in Gabrielu. Ker je Sv. Naum ob v njem pokopan, so ga poimenovali po njem.

Samostan je poznan tudi po kraških izvirih Črnega Drima, ki je najmočnejši dotok v jezero. Črni Drim ima 15 površinskih in 30 podvodnih izvirov, ki so naredili manjše jezero z dvema otokoma.

V jezercu mrgoli rib, ob njem pa je znana ribja restavracija, v kateri sva imela čas za kavo.

Motor ladje so med našim obiskom samostana ohladili. Ladja nas je varno pripeljala nazaj v Ohrid.

Večerjali smo v mestu,  v restavraciji z živo glasbo. Po večerji smo imeli že tradicionalno proslavo ob 27. aprilu, dnevu upora proti okupatorju.