V ohridskem hotelu Dončo smo na tem izletu dvakrat spali, zato nam zjutraj ni bilo treba tovoriti prtljage do avtobusa. Zjutraj smo se po zajtrku brez prtljage zbrali pred hotelom in se peš odpravili proti Samuelovi trdnjavi.

Trdnjavo je zgradil  kralj Samuel v 11. stoletju. Že prej je na tem mestu stala utrdba, ki jo je najbrž dal zgraditi Filip II. Makedonski. Utrdbo so obnovili leta 2003. Z njenih zidov je čudovit razgled na mesto in na jezero.

S trdnjave smo se spustili  proti Plaošniku, arheološkem  najdišču.  Tu so arheologi našli  ostanke zgradb z lepimi mozaiki. Obsežna izkopavanja so bila tudi v času našega obiska.

Plaošnik je znan tudi po cerkvi sv. Pantelejmona. Cerkev je zgradil sv. Kliment leta 893. Ker je v cerkvi tudi pokopan, se cerkev največkrat imenuje po njem.

V 15. stoletju so cerkev Turki spremenili v mošejo, v 16. stol so spet obnovili samostan, ki pa je bil kmalu porušen. K cerkvenim ruševinam so ljudje še vedno romali.  Ko sem bil tu na gimnazijski ekskurziji,  so bile ruševine zaščitene s streho, po letu 2000 pa so cerkev obnovili po prvotnih načrtih.

V mestu Ohrid stoji cerkev sv. Sofije, ena najpomembnejših srednjeveških zgradb v Makedoniji.

V cerkvi so zelo lepe freske iz 11. in 12. stoletja. Danes cerkev ne služi  kot verski objekt. Zaradi izredne akustike v njej prirejajo koncerte.

Motiv cerkve sv. Sofije je narisan na bankovcu za 1000 denarjev.

V centru mesta smo imeli prosto za kavo in ogled trgovinic v ulici, rezervirrani za pešce.  Ogledala sva si prodajalno ohridskih biserov. Drugih spominkov skoraj ni bilo mogoče dobiti. Trgovinice raje prodajajo uvožene cunjice za domačine.

Po dolgem sprehodu je bila vožnja z avtobusom kar dobrodošla. Iz mesta smo se odpeljali proti zahodu. V Strugi smo zavili proti severu, v dolino Črnega Drima.

Ko so bregovi postali bolj strmi smo lahko videli akumulacijsko jezero Globočica. Kmalu za njo pa še še Debarsko jezero. Zaradi naraslih voda, so bile akumulacije tako polne, da se je voda zlivala čez varnostni lijak.

Za Debrom smo se peljali po dolini reke Radika. V hribih nad njo so nahajališča sadre iz katere pridelujejo mavec.

Do samostana sv. Jovan Bigorski smo morali peš. Bigor pomeni lehnjak. Malo smo bili razočarani, ker samostan prenavljajo. Požar septembra 2009 je uničil del bivalnih prostorov. V Jugoslaviji je bil samostan muzejski objekt, po osamosvojitvi so se vanj spet naselili menihi. Presenetilo me je, da nove zgradbe gradijo na moderen način. Po drugi strani, pa so tako delali dobri gospodarji že stoletja. Tudi takrat so zgradbe objektov gradili po tehnologiji, ki je bila takrat aktualna.

Menihi so bili precej mladi. Iguman in še trije so se ravno pripeljali z avtomobilom. Eden od njih je imel v roki vrečko Smokijev. Da pa dekleta menihov ne bi preveč begala, so tiste v hlačah, na vhodu dobile krilo. Pri tem so pazili, da se je krilo ujemalo z barvo obleke.

Na poti nazaj smo zavili še v Vevčane, kjer smo imeli večerjo v Domačinski kuči. Lastnik je 34 let delal v Sloveniji, zato nas je pozdravi v lepi slovenščini. Pred večerjo smo se sprehodili do Vevčanskih izvirov.  Kraški izviri so eni najlepših v Makedoniji.

V vasi vsako leto prirejajo karneval. Takrat proglasijo Vevčansko republiko in imajo svoj denar in potne liste.  S tem denarjem lahko kupuješ povsod v vasi.

Večerja je bila spet zelo dobra. Vsi smo občudovali, kako je gospodar z denarjem ,zasluženim z zidanjem v Slovenji, okusno uredil prostore.

Zvečer sva v trgovini v Ohridu zapravila še zadnje makedonske Denarje.