Še en Janez na spletu
Prva Hribi Morje Smuka Potovanja Galerija Povezave Pišite mi
Makedonija - Albanija , april 2010   Kranj - Skopje   Skopje - Kruševo - Bitola   Bitola - Ohrid   Ohrid - Vevčani   Ohrid - Berat - Drač   Drač - Kruje - Tirana - Kranj   Zemljevid

 Drač - Kruje - Tirana - Kranj

Drač s ptičje perspektive

Po zajtrku sva se sprehodila do Jadranske obale. Park in bazen sta bila brezhibno pospravljena. Tudi plaža je bila urejena ter čakala na poletje in množico gostov iz jugovzhodne Evrope.

V Draču, drugem največjem mestu v Albaniji, smo si  ogledali mošejo. Enver Hodža je ukinil versko delovanje, zato je še danes veliko Albancev ateistov. Tisti, ki so ohranili prepričanje, pa se približno enako delijo na kristjane in muslimane. Zaradi vpliva bližnje Italije je tudi veliko katolikov.

Obiskali smo ostanke rimskega gledališča ter ostanke mestnega obzidja. V trdnjavi v starem mestnem jedru je bila odprta prva privatna kavarna v povojni Albaniji.

Midva sva si kavo privoščila na terasi 15 nadstropne stolpnice in uživala v razgledu na pristanišče in mesto.

Vožnja do mesta Kruje je bila kratka.  Mesto je poznano iz časov albanskega junaka Skenderbega, ki je prav v bitki pri tem mestu za 35 let zaustavil turško okupacijo Albanije. V mestu je muzej posvečen  Skenderbegu. 

Georgi Kastrioti je bil kot deček talec na dvoru Mohameda I. Kasneje je postal janičar.  Po pobegu iz turške vojske je sprejel krščanstvo in organiziral sonarodnjake za osvoboditev Albanije izpod turškega jarma.

Trdnjavo Kruje so Turki štirikrat neuspešno oblegali. V času Skenderbegovih uporov so Turki prenehali napadati slovenska ozemlja. Politično se je povezoval z Beneško republiko, Ogrsko in Neapljem. Skenderbeg je še vedno največji albanski junak. V času Enverja Hodže, ki je rad počistil s simboli preteklosti, so mu naredili muzej, ki smo ga obiskali. Muzej je zasnovala Hodžina hčerka. Še zdaj ga poleg turistov, obiskujejo številne šolske ekskurzije.

Po obisku muzeja smo si ogledali grob derviša Sari Saltika v Teki - svetišču Bektašev. Bektaši so šiitska ločina, ki  sledi naukom mistika Hadži Bektaša iz 13. stoletja. So miroljubni, njihove molilnice nimajo minaretov. Čuvar molilnice nam je prizadeto razlagal, da terorizem zelo škodi muslimanski veri.

Čeprav Kruje postaja sodobno mesto, je za turiste ohranil staro ulico, kjer prodajajo spominke. Če v Makedoniji skoraj ni bilo mogoče dobiti spominka, je bilo tu drugače. Tu se je dobilo vse, kar so včasih prodajali na balkanskih bazarjih. Za preproge in narodne noše nisva imela denarja, kupila sva pa krožnik, narejen iz oljkinega lesa ter cel kup kvačkanih prtičkov.

Na koncu sva si privoščila še kosilo: Tave Kosi in Tave Dheu pomeni jagnjetina v jogurtovi omaki, s tem da je Tave Dheu bolj začinjen in manj masten. Oboje je bilo pa zelo okusno.

Po kosilu smo se odpeljali proti Tirani.  Dan pred prvim majem je opozicija v mestu napovedala velik protestni shod. Vodič Gezim se je šalil, da imamo res srečo, saj bomo lahko v dveh dneh, kar bomo v albanskem glavnem mestu, sodelovali kar na dveh protestnih shodih. Že precej pred mestnim središčem so policaji vse avtobuse usmerjali na parkirišča. Za nas to ni veljalo, ko so nas ustavili, je Leonard izrekel samo čarobni besedi: "Tuji turisti" in že smo se peljali do naslednjega policaja.

Naredili smo krožno vožnjo po mestu. Nato smo se sprehodili skozi "Blok", nekoč zaprto področje, kjer so stanovali veljaki z predsednikom Enver Hodžo na čelu. Pot smo nadaljevali še do parka z umetnim jezerom, kjer si Tirančani lahko vsaj malo oddahnejo od betonske enoličnosti.

Večerjo smo imeli v  restavraciji, ki se zaradi tega, ker je na otoku, imenuje "Tajvan".

Ko smo pojedli, smo se zapeljali ven iz mesta do hotela, ki je bil na zunaj ves lep in načičkan. Znotraj se mu je pa poznalo, da ga že nekaj let ni nihče pošteno vzdrževal.

Zjutraj nas je še bolj presenetil zajtrk, ki je bil precej špartanski. Kavo je natakar za vsakega posebej hodil iskat v bife v pritličju. Z obilnimi zajtrki so nas na tem potovanju skoraj preveč razvajali, zato pri tem zadnjem nismo godrnjali, lahko bi bilo vse potovanje tako.

Leonard je mojstrsko zapeljal skozi preozek portal in spet smo se odpeljali proti Tirani.

Po programu bi morali obiskati Nacionalni zgodovinski muzej. Ko smo čakali , da bodo muzej odprli, smo ugotovili, da je na 1.maj zaprt. Bili smo presenečeni, saj so bile kljub 1.maju vse trgovine odprte.

Čas, rezerviran za muzej, smo potem izkoristili  v kavarni  na strehi nebotičnika. Kavarna se vrti, tako da si v uri lahko ogledaš celo mesto.

Leke, ki so nam še ostali, smo lahko zapravili v enem izmed številnih nakupovalnih centrov. Za domov sva nakupila pakirane baklave.

Letališče je poimenovano po materi Terezi.  Opravili smo še carinske formalnosti, malo pokukali v brezcarinske prodajalne in že smo bili na vrsti za polet. Ker so bili vsi potniki zbrani smo poleteli petnajst minut prej.

Polet je bil miren. Skozi okno sva lahko opazovala Jadransko obalo. Izliv Bojane na meji s Črno goro je bil lepo viden, prav tako sem prepoznal Boko Kotorsko.

Kam bova šla naslednje leto, pa še ne veva.

Prva Potovanja Naslednja