|
 |
Letos nismo imeli sreče z izbiro cilja "opernega" izleta. Najprej ve bil v igri
Berlin, a zaradi nekega kongresa ni bilo prostih hotelov, nato smo se že videli
v Londonu, pa ni bilo več kart. Po Parizu je bil spet na vrsti Berlin, le spali
smo v bližnjem Potsdamu. Na koncu smo ugotovili, da je bila izbira prava. Berlin
je prijetno mesto, predvsem je bila pa izvedba opere odlična. Na žalost ni več direktne letalske povezave, zato smo se morali najprej odpraviti na nama že znano pot do Trsta in od tam do Milana, ki je bil vmesna postaja na letu do Berlina. Pogled na laguno nekje pred Benetkami zaradi meglenega jutra ni bil tako lep kot pred tedni, je bilo pa čakanje v Milanu zato krajše. |
 |
Po pristanku na letališču Tegel smo se z avtobusom odpravili proti centru mesta. Že med vožnjo smo si ogledali številne znamenitosti, najprej smo se peljali mimo stolpa Zmage, mimo rezidence kanclerke, Bundestaga in nove železniške postaje do mestne hiše. |
 |
Televizijski stolp je bil s svojim 386 metri nekaj časa najvišja stavba na svetu
in ponos takratne vzhodne Nemčije. Do razgledne etaže ki se nahaja na 200 m, se
pripelješ z dvigalom, ki vozi s hitrostjo 6 m na sekundo.
Skozi okna se pokaže mesto, kot dobro izdelana maketa. Dobro so vidne vse znane zgradbe, v daljavi je letališče, vlaki in tramvaji izgledajo kot igračke. |
 |
Aleksanderplatz je bil najelitnejši del vzhodnega dela mesta. Poleg velikega hotela, se tu nahaja ena od znamenitosti Berlina - Svetovna ura. Monumentalna ura je zgrajena
tako, da kaže čas v vseh časovnih pasovih.
Mimo Mestne hiše in spomenika Marksu in Engelsu smo se sprehodili priti Lipovi ulici - Lindenstrasse, ki vodi do Brandenburških vrat. |
 |
Na Lindenstrasse so mnoge znane zgradbe,
med njimi Humboldtova univerza, opera,
stolnica.
Na sliki je Operna hiša. Transparent na sredini vabi na predstavo Don Carlos, ki smo jo obiskali v soboto. |
 |
Brandenburška vrata se mi niso zdela tako mogočna, kot sem si jih predstavljal. Morda tudi zaradi tega, ker so bila zagrajena, na zahodni strani jih je pa zakrival šotor nad prireditvenim odrom. pred Brandenburškimi vrati se vedno kaj dogaja. Najmnožičnejša zabava je zagotovo Love parade party. V soboto so tu prenašali finalno tekmo nogometnega prvenstva. Še v nedeljo dopoldan smo srečavali skrokane navijače z zastavami. |
 |
Reichstag so požgali leta 1933. Po združitvi Nemčij so zgradbo temeljito obnovili.
V njej od leta 1999 zaseda "novi" parlament. |
 |
Z avtobusom smo se zapeljali še na avenijo Kurfurstendamm. Ta je znana po številnih
trgovinah in lokalih. Tu je tudi Zahvalna cerkev. Te cerkve niso obnovili,
ampak so njene ruševine konzervirali, tako da je postala spomenik bombardiranju
Berlina med drugo svetovno vojno.
Na koncu dolgega dne smo se zapeljali v Potsdam, v hotel, kjer smo prespali. |
 |
Naslednje jutro smo se sprehodili po Potsdamu. Mesto je bilo dolgo rezidenca pruskih
kraljev. Iz novejše zgodovine je znano po Potsdamski konferenci. N njej so leta
1945 zavezniki odločali o prihodnosti Nemčije.
Ob deveti uri so bile ulice bolj prazne. |
 |
Baročni park Sans Souci s svojimi palačami je največja znamenitost Potsdama.
Park in palače je dal zgraditi pruski kralj Friderik Veliki. Njegov značaj se kaže tudi v parku. Na terasah so zasajene koristne rastline - trta inv steklenih toplih gredah figovci. |
 |
Sprehodili smo se tudi skozi sobane baročnega dvorca Sans Souci. Zaradi nekaj nestrpnih
domorodcev nismo smeli poslušati razlage našega vodnika.
Poleg dvorca je plošča, kjer je poleg svojih psov pokopan asketski kralj. Njegovo željo po zadnjem počivališču so uresničili šele pred leti. Želel je biti pokopan ponoči, brez pompa, v bližini grobov svojih najljubših psov. |
 |
Sprehod po parku smo nadaljevali mimo Kitajskega paviljona, zgrajenega v kitajskem
stilu v zeleni barvi žada z zlatimi okraski.
Na koncu (začetku) parka je Nova palača. Kralj jo je uporabljal samo za protokolarne obiske. |
 |
Ko smo se vračali proti hotelu, je Potsdam oživel. Ulice so bile polne ljudi, ki
so nakupovali v trgovinah, še raje pa posedali pred številnimi gostinskimi lokali.
Pri 30 stopinjah celzija je bil vrček Berliner pilsnerja prijetna osvežitev.
Po poznem kosilu smo se odpeljali v Berlin na ogled operne predstave Don Carlos. Notranjost opere ni naredila posebnega vtisa. Predstava je bila pa odlična. Ne samo odlična izvedba, tudi scena je pustila močan vtis. |
 |
Naslednje jutro smo preživeli v Berlinu na muzejskem otoku.
Obiskali smo Prergamonski muzej, ki so ga zgradili samo zaradi bogatih izkopanin, ki so jih našli pri izkopavanju antičnega Pergamona. Že ko sva bila v zahodni Turčiji, sem si zaželel, da bi si ta muzej enkrat ogledal. Poleg znamenitega oltarja, na sliki je razstavljena samo ena tretjina, so v tem muzeju tudi bogati zakladi iz krajev od Anatolije do Mezopotamije, med njimi so najbolj veličastna Ištarina vrata. |
 |
Ostalo nam je še toliko časa, da smo si ogledali še Stari muzej in njegovo egiptovsko
zbirko. Najbolj znan eksponat je seveda doprsni kip egipčanske faraonke Nefretete.
|
 |
Za drugič pa smo pustili še nekaj stavb na muzejskem otoku: muzej Bode, staro nacionalno
galerijo, Novi muzej pa obnavljajo in ga bodo odprli predvidoma leta 2009.
|
 |
Če si v Berlinu, ne moreš iti mimo njegove novejše zgodovine. Po drugi svetovni
vojni je bilo mesto razdeljeno. Med hladno vojno je bilo še posebej razdeljeno na
dva dela z berlinskim zidom. Po združitvi Nemčije zidu skoraj ni več. Videli
smo ga samo slab meter in še to ne na originalni lokaciji. Velika znamenitost je
pa ostal mejni prehod med vzhodnim in zahodnim delom, imenovam Checkpoint Charlie.
Od lepega vikenda nam je ostala samo še naporna pot preko Milana in Trsta domov. |