Še en Janez na spletu
Prva Hribi Morje Smuka Potovanja Še nekaj slik Povezave Pišite mi
Maroko 25.april - 1.maj 2004
Casablanca - Marakeš Ourzazate - Erfoud Erfoud - Fez Fez Meknes - Rabat - Casablanca

Ourzazate - Erfoud


Ourzazate je maroški Hollywood. V njem je več filmskih studijev. Zaradi poceni delovne sile in čudovite pokrajine so tu posneli mnogo filmov, prvega že leta 1897. Slavna Casablanca ni bila posneta v teh krajih, snemali so pa Lawrenca Arabskega, Poslednjo Jezusovo skušnjavo, Asterixa, Kleopatro, Aleksandra in še mnoge druge. Če se v kadru pojavi puščava, lahko egiptovska, mongolska, Judeja ali pa z drugega planeta, je velika verjetnost, da je bila posneta v teh krajih.

Po zajtrku smo nadaljevali pot po dolini tisočerih kasb. Kasba je ime za trdnjavi podobno utrjeno stavbo. Zgrajena je iz mešanice blata in slame. V kasbi običajno prebiva ena družina. Ponavadi je obdana z nasadom datljevih palm. Za preživetje ene družine zadostuje nasad 30 palm, ki skupno dajo 1000 kg dateljev.

Maroko se na vse načine bojuje s puščavo. V ozadju je umetno jezero, ki služi za namakanje. Gorovje, ki se dviga v daljavi, je Djebel Sagro. Teče vzporedno z Atlasom, je pa nižje. Zaradi brezpotnih gora je zelo zanimiv za trekinge.

Oaza Skoura je slovela po lepem palmovem nasadu. Žal je palme prizadela bajutska bolezen. Velko palm so morali posekati in zažgati. Bolezen se širi po koreninah, zdravila zanjo pa še ne poznajo.

Ena najlepših kasb v oazi je kasba Ameridihl. Upodobljena je celo na bankovcih za 50 dirhamov. Je v lastništvu dveh družin. Ena družina kasbe ne obnavlja, zato ta del propada. Drugi del pa obnavljajo s pomočjo vstopine.

Edini prebivalec kasbe Mohamed nam jo je z veseljem razkazal. Postregel nam je s čajem in nam pokazal način pitja maroškega čaja. Ko je stekla beseda, smo ugotovili, da se ne ukvarja s pottery (lončarstvo), ampak s poetry (poezijo). Izdal je že pesniško zbirko v arabščini in francoščini.

V mestu El Kelaa des M'Gouna smo se ustavili za kosilo v obliki kruha in sadja, čaja ali pa soka iz svežega sadja - panache. Po kosilu smo odšli na kratek - uro in pol trajajoč sprehod po Dolini vrtnic. Vrtnice rastejo kot živa meja med njivami. Na leto oberejo tri tisoč ton cvetnih popkov. Iz njih delajo rožno olje.

Pokrajina je postajala vedno bolj puščavska. Postanek pri mestu Tinerir smo izkoristili za fotografiranje lepe palmerie. Slikali smo tudi prvo kamelo ob poti. Mesto je izhodišče za obisk slikovite soteske Todra.


Ob sončnem zahodu smo se čudili kupčkom, ki so rasli v puščavi v ravnih črtah in enakem zaporedju. To je modernejšji sistem za zbiranje vode imenovan khetare. Je sistem podzemnih kanalov dolg več kilometrov.

Za večerjo smo imeli tadžin (tajine), tradicionalno jed kuhano v lončeni posodi z značilnim pokrovom. V tadžin lahko damo vse kar imamo: krompir, bučke, korenje, piščanca, meso, olive, limono, rozine. Začinimo z mešanico maroških začimb, kjer prevladuje kurkuma. V glavnem je vedno okusno, dokler pa ne dvignejo pokrova, ne veš, kaj boš jedel.

Državni praznik 27. april smo dostojno proslavili z Zdravljico, govorom in programom, ki so nam ga pripravili naši pevci in ansambel Valat, ki je v Afriko "trogal" celo frajtonarico in bajs.

Prva Potovanja Naslednja