|
Praznik dela smo počastili z budnico pred hotelom. Jože in Valerija sta prijela
za inštrumente in zaigrala nekaj borbenih. Veselo razpoloženi smo se
odpeljali skozi predmestja Berlina proti jugovzhodu.
Naš cilj je bil narodni park Spreewald, ki je od Berlina oddaljen okoli 100 km.
Po lužiško-srbsko se področje imenuje Blota. To je močvirno področje, ki so ga
že v davni preteklosti hoteli izsušiti. Izkopali so preko 200 kanalov (Fliese) v
skupni dolžini 1300 km.
Področje je znano po kislih kumaricah. Zaradi specifičnega biotopa je vpisano na
UNESCO-v seznam. |
|
Prvotni prebivalci so bili spodnji Lužiški Srbi, ki so se skoraj v celoti
ponemčili. Obdržali so le svojo tradicionalno nošo in običaje.
Promet poteka v glavnem po vodi. Uporabljajo posebne čolne s plitvim ugrezom
(kahne), ki jih premikajo s pomočjo dolge palice. S temi čolni vozijo stroje na
polje, z njimi prevažajo živino. Z njimi pa opravljajo tudi modernejša dela, kot je raznašanje pošte in
odvoz smeti.
Tudi mi smo se s takim kahnom zapeljali po kanalih. Vozila nas je čolnarka,
oblečena v narodno nošo. Čoln je upravljala brez posebnega napora, čeprav nas je
bilo na njem 22.
|
|
|
|
Med vožnjo po slikovitih kanalih smo imeli pokušino znamenitih spreewaldskih
kislih kumaric, ki so geografsko zaščitene, prav tako, kot naš kraški pršut.
V vasici Lehde smo se ustavili in si ogledali lepo urejen skansen. V njem so
bile zbrane vse tipične zgradbe tistega območja. V lesenih hišah je imel dnevni
prostor nižji strop, tako da se je prostor lažje ogrel. Predstavljene so
bile tudi delavnice za izdelavo čolnov in pa seveda prostor za kisanje kumaric
in ribanje hrena.
Ko smo zaključilo vožnjo po kanalih sva seveda morala nakupiti zalogo kumaric,
saj so res nekaj posebnega.
|
|
Z avtobusom smo nato nadaljevali proti mestu Meissen. Mesto je znano po izdelavi
porcelana. Ker Kitajci svojega postopka izdelave niso izdali, so ga v tem mestu
morali ponovno odkriti.
V tovarni so nam pokazali, kako izdelujejo izdelke iz porcelana. Vsi izdelki so
ročno poslikani. Porcelan žgejo dvakrat, pri tem se volumen zmanjša za 16%.
Tovarno so po vojni preselili v Rusijo, znanje je pa ostalo v Meissnu. Porcelan
iz te tovarne je bil eden redkih izdelkov vzhodne Nemčije, ki je bil iskan na
zahodu.
V trgovinici ob tovarni nismo veliko kupili, saj so cene izredno visoke.
Skodelica za expresso je stala 80€, 40 cm visoko vazo pa so cenili na 125.000 €.
(Ni tipkarska napaka!)
|
|
|
|
Na gradu Albrechtburg, ki stoji nad mestom, so imeli srednjeveški sejem. Prišli
smo ravno ob zaključku, zato nam ni bilo treba plačati kar visoke vstopnine.
Sprehodili smo se med stojnicami, kjer so v srednjeveška oblačila oblečeni
obrtniki prikazovali, kako so takrat izdelovali izdelke.
Tkanje na statvah mi je bilo poznano. Prvič sem pa videl stružnico na nožni
pogon. Otroke zo zabavali glumači na odru pri gradu. Na stojnicah se je
dalo tudi kaj kupiti.
Mene so zabavali prizori, ko sem videl, da vitezi v kotu jedo pico in pogled na
grajske gospodične, ki so se igrale z mobilnimi telefoni.
|
|
|
|
|
