Še en Janez na spletu
Prva Hribi Morje Smuka Potovanja Galerija Povezave Pišite mi
Nemčija in Češka , 27. 4. - 4. 5. 2013   Kranj - Nürnberg   Turingija   Leipzig - Berlin   Berlin   Spreewald   Saška Švica   Dresden - Plzen   Plzen - Kranj   Zemljevid

 Saška Švica in Laba

Pokopališč​e v Lužiškosrb​ski vasi Chróścice. Zjutraj smo se zapeljali do lužiškosrbske vasi Chróścice. Lužiški sSbi so star zahodnoslovanski narod, ki živi v vzhodnem delu Nemčije v deželah Saška in Brandenburg.  V Brandenburgu živijo Spodnji Lužiški Srbi. Na njihov jezik je vplivala poljščina.  Pod Prusi so sprejeli protestantizem, zaradi ponemčevanja le redki še govore srbsko. 
Zgornji Sorbi so ostali katoliki. Uporaba jezika je bolj razširjena, se pa čuti vpliv bližnje Češke.
Do 2.sv. vojne so pisali v gotici, danes pa uporabljajo latinico.

Lužiščina je v Nemčiji uradno priznana in zaščitena kot manjšinski jezik.
Središče Zgornjih Lužic je mesto Budyšin (Bautzen).
V mestu smo si ogledali Srbski muzej.  Ker niso imeli vodenja v angleščini, smo se dogovorili da bo vodička povedala v nemščini in po sorbsko. Na koncu smo si bili enotni, da nam po nemško sploh ni treba razlagati.

Opisala nam je narodno zgodovino in bogate ljudske običaje. Za veliko noč imajo pirhe, ki so zelo podobni belokranjskim pisanicam. Ponosno nam je pokazala sliko Lužiških veljakov, ki jo je naslikal Ante Trstenjak, slikar iz Prekmurja.
Vožnja s kahni po kanalih Spreewalda.
V tej sobi je živel Martin Luter. Sprehodili smo se po mestu. Napisi so bili povsod dvojezični.

Posebej je zanimiva katedrala sv. Petra. Je najstarejši katoliško-protestantski simultaneum.

Že leta 1524 so se katoličani in protestanti dogovorili, da bodo za svoje obrede uporabljali isto cerkev. Zato ima cerkev dva oltarja in dva vhoda. Obredi pa se ne izvajajo istočasno.

V času Nemške demokratične republike je bil v mestu zapor namenjen političnim zapornikom.
Pot smo nadaljevali do najslikovitejše točke Saške Švice - Basteibrucke.
Saška Švica imenujejo področje južno od Dresdna, ki se dviga nad Labo. Sestavlja ga čez 1000 vrhov iz peščenjaka, ki s svojimi strmimi stenami kažejo svojevrstno podobo.

V kraju Bastei se gore slikovito dvigajo 200 m nad Elbo. Turisti ga obiskujejo že čez 200 let. Leta 1824 so med stolpi zgradili lesen most. Leta 1851 so ga zamnenjali s kamnitim.  Sprehod po mostu nudi vrtoglave poglede v globino in na reko Labo, po kateri plujejo parniki.
Pred Bachovim muzejem.
Lutrova hiša Po sprehodu med kamnitimi stolpi, smo se z avtobusom odpeljali do Pirne. Mesto leži ob reli Labi in je administrativno središče okrožja Saška Švica.

Mesto ima temen madež v nacistični zgodovini. Med letom 1940 in 1942 so v  gradu Sonnenstein usmrtili 15.000 prizadetih ljudi.

V poplavah leta 2002 je bilo mesto zelo prizadeto. Gladinareke Labe se je dvignila nad železniški nasip, ki je služil tudi kot obramba pred poplavami. 

Trgovine v mestu so po združitvi Nemčij obnovili tako, da so bile izložbe vodotesne. Voda pa je pljusknila čez nasip s tako silo, da je razbila izložbe trgovin in poplavila notranjost..
Ravno v  času ko to pišem, je reka Laba spet poplavila in je Pirno močno ogrozila.

Na plavajočem pomolu smo počakali parnik, ki nas je odpeljal v Dresden.

Po reki vozijo redne linije parnikov. Za turiste so še posebej zanimivi stari, ki jih poganjajo vodna kolesa.  Na enega izmed njih smo se vkrcali tudi mi.

Pred mrazom na palubi smo se skrili v podpalubje. Jože je zaigral na harmoniko, Valerija ga je spremljala na tenor. Ob domači glasbi je bila vožnja prav prijetna.
Pred Bachovim muzejem.
Lutrova hiša Vožnja do Dresdna je trajala skoraj dve uri. 
Na žalost vreme ni bilo najboljše. Hladno je bilo, iz meglenih oblakov je rosilo.  
Vseeno je bilo zanimivo opazovati pokrajino, posebej  ko so se v daljavi prikazali obrisi cerkva v Dresdnu.

Po pristanku med številnimi parniki, smo odšli do avtobusa in se odpeljali do našega hotela.



Prva Potovanja Potovanja Naslednja Naprej