Vožnja do Amsterdama je hitro minila. Na travnikih, prepredenih s kanali, so se pasle ovce, krave in konji. Labodi so gnezdili v travi blizu kanalov.

Magda nam je na kratko orisala zgodovino mesta, ki leži na reki Amstel.  Ime mesta bi po naše pomenilo Nasip na reki Amstel.   Je največje mesto na Nizozemskem.

V Amsterdamu je živela močna judovska skupnost,  ki je hudo trpela  v drugi svetovni vojni. Judje so trgovali z diamanti, tudi nogometni klub Ajax je v lasti te skupnosti.

Z ladjico smo se popeljali po kanalih, ki prepredajo mesto.   Opazovali smo hiše, ki so zaradi davkov v preteklosti dokaj ozke in visoke. V prvem in drugem nadstropju je bil nekoč bivalni del, pritličje in pa podstrešje je nekoč služilo za skladišče. Še zdaj imajo vse hiše pod nadstreškom kavelj na katerega so obesili škripec, s katerim so nekoč na podstrešje dvigovali blago, danes pa kavelj služi za dvigovanje pohištva.

Pred hišo Ane Frank je bila že dolga vrsta. Vsako leto jo obišče 2 milijona obiskovalcev.

Po kanalih še vedno poteka živahen promet. Mnogi prebivalci Amsterdama še vedno živijo v ladjah privezanih ob bregove kanalov. V sedemdesetih letih prejšjega stoletja so bile ladje prebivališče hipijev, ki so radi obiskovali mesto. Danes pa stanovanje na ladji pomeni statusni simbol - cene ladij se pričnejo pri 300.000€,  poleg tega je potrebno mestu plačevati še visoke dajatve. Res imajo za to  ladje vso komunalno infrastrukturo: elektriko, vodo, telefon, internet...

Čez kanale je postavljeno nešteto mostov. Zaradi prometa so nekateri dvižni, da omogočajo promet višjim ladjam.

Hiše so zgrajene na pilotih, zabitih v mehko dno. Opazili smo kar nekaj hiš, ki so se nagnile.

Bilo nam je kar žal, da smo zaklučili vožnjo po kanalih in da smo se morali posloviti od zgovornega kapitana.

Z avtobusom smo se odpeljali do Rijks muzeja (državnega muzeja).

Ko sem gledal slike flamske šole v knjigah in na spletu, so se mi zdele dolgočasne in temne. Originali pa so me presenetili z živahnimi barvami in številnimi filigransko narisanimi drobci, ki jih na pomanjšanih kopijah sploh ne opaziš. 

Rembrandtova Nočna straža je name naredila izreden vtis, pa tudi Vermeerjeva Mlekarica. Poleg njih so me impresionirala še prelepa tihožitja in prizori meščanskega življenja.

Po ogledu državnega muzeja smo imeli čas za samostojen ogled mestnega jedra. Sprehodili smo se po znameniti ulici rdečih luči. Šli smo tudi mimo Coffe shopov, kjer si domačini lahko v miru prižgejo opojen dim, tujcem pa zadeva ni več dovoljena.

Morda je bil kriv praznik, v nizozemskem glavnem mestu smo bili ravno na velikonočni ponedeljek, da ni bilo v mestu veliko avtomobilskega prometa. Sodeč po številu parkiranih koles na vsakem možnem mestu,  prometa tudi med delavnikom ni veliko.

Če si slučajno stopil na rdeče označeno kolesarsko stezo, je bilo vseeno potrebno biti zelo pazljiv.  Kolesarji so na njej absolutni vladarji in drvijo po njej z nezmanjšano hitrostjo.

Zaradi praznika je bilo povsod polno ljudi, ki so si vzeli čas za posedanje po lokalih. Morda tudi zaradi skoraj poletnega vremena, ki je še polepšalo praznični dan.

Mnogi domačini so lep prost dan izkoristili tako, da so na čoln povabili prijatelje in se nato ob prigrizku in pijači vozili po kanalih, kot da bi imeli nekakšen premični piknik.

V mestu je tudi polno drevja, ki je ravno odcvetalo. V zraku je bilo polno cvetnih listkov,  včasih je ob sunku vetra izgledalo, kot bi snežilo.

Sledila je še vožnja nazaj v naš hotel, ki je bil precej oddaljen od kakšnega naselja.  Večerni sprehod do kakšne gostilne sta nam zato nadomestilo Valerija in Jože, ki sta s seboj pripeljala inštrumente in nam tako skrajšala večere.