Še en Janez na spletu
Prva Hribi Morje Smuka Potovanja Galerija Povezave Pišite mi
Slovaška, Poljska, Moravska , 25. 4. - 5. 5. 2015   Kranj - Trenčin   Nizke Tatre   Tatre   Poljska   Krakow   Olomouc   Moravski kras   Brno - Kranj   Zemljevid

 Bardejov - Zakopane

Bardejovske Kupele Po proslavi sva se odpravila na sprehod po toplicah. Prav živahno ni bilo. Končno sva našla lokal, kjer je v polni dvorani One man band igral stare šlagerje. Tudi kakšen jugoslovanski se je našel na sporedu. Lokal je imel eno samo natakarico, ki je skrbela, da nobeden od več kot sto gostov ni ostal nepostrežen.

V naši skupini sta za glasbo skrbela Jože in Valerija, ki sta ob vsakem postanku izvlekla inštumente.
V Prešovskem okraju živijo Rusini, majhen narod iz skupine vzhodnih Slovanov. Njihova domovina je Prikarpatska Rusija oziroma Ukrajina, na meji s Poljsko, Slovaško, Madžarsko in Romunijo. Nekaj jih je tudi v Vojvodini.

Rusini, imenujejo jih tudi Ruteni, ne priznavajo Ukrajine, kot matične države. 

Mestece Svidnik, ki leži v Nizkih Beskidih pod prelazom Dukla je  tesno povezano s kulturo in zgodovino Rutencev in Ukrajincev na Slovaškem.
Mesto je bilo osnovano leta 1355, kot postojanka na Jantarni poti. Med obema svetovnima vojnama je bilo prizorišče strahovitih spopadov.

Ogledali smo si Muzej ukrajinske kulture, ki prikazuje zgodovino Rusinov v teh krajih.
 
Muzej ukrajinske kulture Svidnik
Skansen Svidnik. Na vzpetini nad mestom imajo urejen skansen - muzej na prostem, kjer so razstavljeni primeri ljudske arhitekture Ukrajincev in Rutencev.

Muzej so nam z veseljem razkazali, kljub temu, da je do uradnega odprtja manjkalo še tri dni. Muzej je namreč odprt od maja do oktobra.

V muzeju so predstavljene zgradbe in pa tudi predmeti vseh slojev prebivalstva, od revnih bajtarskih hiš, do bogatih kmetij. 

V naselju je tudi pošta in šola, na najvišjem delu pa še lesena cerkev, v kateri se občasno še vršijo obredi.
Zaradi prelaza Dukla, ki je najnižji  prelaz čez Karpate, imajo ti kraji velik strateški pomen.  Dolino pod prelazom, kjer se nahaja Svidnik, imenujejo tudi Dolina smrti. 

Najbolj krvave so bile bitke v prvi svetovni vojni med Rusko in Avstro Ogrsko vojsko v letih 1914- 1915. Tu je potekala Galicijska fronta, kjer je padlo veliko slovenskih vojakov.

 V drugi svetovni vojni je od 8.septembra do 28. oktobra 1944 potekala bitka med nacistično Nemčijo in Rusijo.  V bitki je sodelovalo 100.000 nemških in 150.000 sovjetskih vojakov.

V vojaškem muzeju so razstavljeni dokumenti in predmeti v spomin na ta tragičen dogodek.
Vojni muzej Svidnik.
Prelaz Dukla Seveda smo se zapeljali na prelaz in si ogledali spominsko obeležje in pokopališče Češkoslovaških vojakov, ki so padli v tej bitki.

Zaradi slabše ceste nismo šli v Zakopane po poljski strani.

 Vrnili smo se nazaj v Svidnik in po znani poti v Prešov, kjer smo imeli čas za kosilo.


Iz Prešova smo se zapeljali proti Visokim Tatram.  Že prejšnje dni smo lahko videli kakšne površine gozda je polomill vihar, ki je pred leti divjal v teh krajih.

Na slovaško-poljski meji smo naredili postanek za kavo. Nato smo se skozi gozdove spustili proti Zakopanom.

Zakopane, prvotno rudarska vasica na jugu Poljske ob slovaški meji, je konec 19. stoletja postalo klimatsko zdravilišče. 

Kraj se je hitro razvijal in je kmalu dobil ime zimska prestolnica Poljske. Zdaj Zakopane obišče 2.500.000 turistov letno.  Turisti pozimi smučajo, poleti pa se podajajo na izlete na okoliške gore. Vsako leto pa prirejajo tudi tekmovanja v smučarskih skokih.
Na meji med Slovaško in Poljsko
Zakopane Najprej smo pohiteli na staro mestno pokopališče, kjer so pokopani zaslužni prebivalci tega kraja.  Pokopališče je zares slikovito, škoda bi bilo če bi ogled zamudili.

S pokopališča smo šli do glavne ulice. Tu smo imeli nekaj časa za ogled številnih trgovinic in za kavo v enem izmed neštetih lokalov. Za razliko od Štrbskega Plesa, kjer je vladalo čisto mrtvilo, so bile tu ulice polne turistov.

Že v mraku in v dežju smo se mimo znanih skakalnic odpeljali do hotela. Hotel, kjer smo spali,  je bil nov in udoben. Večerjali smo pa v slikoviti leseni restavraciji.
 

Prva Potovanja Potovanja Naslednja Naprej