Še en Janez na spletu
Prva Hribi Morje Smuka Potovanja Še nekaj slik Povezave Pišite mi

   Portugalska april 2007
Kranj - Lisbona Lisbona - Sintra Obidos - Bataglia- Coimbra Coimbra - Serra da Estrella Porto Guimares - Lisbona - Kranj

Lizbona - Sintra - Cabo da Roca  - Lizbona


 Naslednje jutro naju je prebudilo petelinovo petje. Nekdo je imel petelina na balkonu.

Po zajtrku smo se odpravili na ogled mesta. Zapeljali smo se v četrt Alfama, ki ima ime še iz mavrskih časov. Mimo cerkvice, kjer je bil krščen sv. Anton Padovanski,  in katedrale smo se povzpeli na grad sv. Jurija. Njegovo mogočno obzidje smo občudovali že prejšnji dan.

 Z gradu je lep razgled na mesto. V daljavi se je videla četrt Belem z mostom 25. aprila. Proti vzhodu je še en most Vasco da Gama, ki je bil dolgo časa najdaljši most v Evropi.

Mogočno obzidje so zgradili že Mavri za svojo kraljevo palačo. Ko so leta 1147 Portugalci s pomočjo križarjev Mavre pregnali, je postala portugalska kraljeva palača.

V čast porugalsko - angleškega sporazuma so jo poimenovali po sv. Juriju.  Ko jo je porušil potres, se je kralj preselil v novo palačo na Praco de Comercio.

 V četri AlFama še vedno vozijo starinski tramvaji.  Za vožnjo po ozkih in strmih ulicah so zagotovo najbolj primerni.

 

Presenetili so me tudi portugalski šoferji. Kljub temu, da bi jim prisodili sredozemski temperament, so mirno čakali, da je tramvaj odpeljal. Če so se srečali v ozki ulici, so se mirno umaknili.

 

Nad trgom posvečenem graditelju Lizbone Bompalu, se dviga park poimenovan po angleškem kralju Edvardu VII.  V zgodovini so bili majhni Portugalci zelo navezani na Angleže, ki so jih za drag denar ščitili pred Španci in Francozi.

 

 

Z avtobusom smo se zapeljali iz Lizbone. Naš prvi cilj je bilo mestece Sintra. Kraljeva palača se ponaša z dvema ogromnima kuhinjskima dimnikoma. V kuhinji so lahko pripravili do 1000 obrokov dnevno.  Prostori so mešanica gotskega, mavrskega in manuelinskega sloga. Posebej lepi so stropi v nekaterih sobah. Vsak ima posebno zgodbo (labodi, srake).

Prosti čas sva izkoristila za potep po ozkih uličicah polnih trgovin s spominki.

Seveda sva morala poizskusiti njihovo specialiteto - Quijadas.  Te nasitne slaščice so bile dovolj za kosilo.

Cabo da Roca je najzahodnejši rt Evrope.  Pečina leži 140 metrov nad Atlantikom. Mrzel in močan veter z morja nam je pošteno spremenil frizure.

V Lizbono smo se vračali ob obali. Med klifi so bile prekrasne peščene plaže (plaža Guincho).

Valove in močan veter so izkoriščali številni deskarji - tisti  z jadri, zmaji ali samo z desko.

Ogledali smo si še eno naravno znamenitost - Boca do Inferno (Usta pekla), votlino v klifu. Ko se vanjo zaganjajo valovi razburkanega Atlantika, iz nje prihajajo "peklenski" zvoki.  

Ob obali so zrasla mnoga mondena letovišča, kot na primer Estoril. V najboljših časih je bil tu  center igralništva, pa tudi vohunstva. Ian Fleming je baje v teh krajih spoznal ljudi, ki jih je potem upodobil v liku slovitega Jamesa Bonda.

Pot v hotel nas je vodila mimo dobro ohranjenega akvadukta iz rimskih časov.

Zvečer smo šli poslušat fado. Fado (usoda) je značilna portugalska glasba. Največkrat žalostne pesmi pojejo ob spremljavi dveh kitar: klasične in portugalske. Najbolj znani sta dve šoli fada: iz Lizbone in  iz Coimbre. V Lizboni fado izvira iz delavskih četrti, za razliko od Coimbre, ga pojejo tudi ženske. Najbolj znana pevka je bila Amalia Rodrigues, ki ga je pela več kot 60 let. Naša predstava je bila bolj za turiste, tako kot je bilo to v Plaki, ali Sevilli. Tudi pevci niso bili najboljši. Dobili smo pa le prvi vtis o tej glasbi.

Prva Potovanja Naslednja