Za zajtrk sva spet imela rogljičke iz bližnje trgovine, potem sva se odpeljala proti Avignonu. Na poljih ob cesti so ravno cvetele sončnice, zato sva se morala ustaviti za fotografijo. V Avignon sva prišla kar zgodaj. V času, ko sva izbirala primerno parkirišče, so se le ta čisto zapolnila. Na koncu sva le parkirala v garaži pod mestom.

Jaz sem papeško palačo videl pred 35 leti. V spominu so mi ostale ogromne tapiserije, ki so krasile gole stene dvoran, ter papeževa spalnica s posteljo z baldahinom in lepimi slikarijami na steni.

Za ogled sva skupaj plačala 25 eurov, videla pa sva samo gole stene dvoran. Tapiserije so najbrž pojedli molji. Posteljo v papeževi spalnici, pa so umaknili zato, da se vanjo lahko "zbaše" čimveč turistov. Ireno je velikost palače navdušila, sam sem bil pa razočaran.

Po ogledu palače sva se sprehodila do Place de la Horloge. Na trgu, polnem kavarn, sva si privoščila pijačo in ogledovala živahen vrvež promenade.  Predvsem so bili zanimivi ulični umetniki, ki so vabili na popoldanske predstave. Na mizi sva hitro imela več kot deset reklamnih prospektov.

Ko sva se peljala iz mesta, sem se spomnil, da bi lahko jedla v kakšnem nakupovalnem centru. "Bova vsaj vedela, kaj naročiva". Res sva se ustavila v kar dobri restavraviji pri neki kinodvorani. Spet sva naročila dnevni menu. Natakar je nekaj govoril o testeninah, dobila pa sva zelo okusna zajčkova bedra s testeninami.

Po kosilu sva šla še v bližnjo Gelerijo Lafayete, ki je podobna CityParku. Kupila pa nisva nič.

Ta dan sva imela v planu poiskati še nepožeta polja sivke.  Za začetek sva našla Muzej sivke v kraju Coustellet. Ogledala sva si prikaz destilacije sivkinega olja. Po ogledu različnih tipov kotlov za destilacijo sva pogledala še film o sivki.

Na koncu turiste peljejo še skozi prodajalno, kjer prodajajo izdelke, ki vsebujejo sivkino olje.

 Midva sva morala naprej. Naslednja postaja je bilo mestece Gordes, tipično provansalsko mestece, zgneteno na vrhu hriba. Ob strmih ulicah je bilo polno trgovinic.

Parkirala sva na vrhu hriba. Ob parkirišču sva videla bori - iz kamnov zhrajeno hiško, ki je narejena podobno kot istrski kažun.

Ko sem načrtoval potovanje, sem hotel opatijo Senanque namerno izpustiti. To pa zato, ker sem jo videl v vseh načrtih potovanj turističnih agencij. Naključje je hotelo, da sva šla po poti mimo nje, zato sva se ustavila ob vhodu na posestvo ter posnela prizor, ki se dobi v vseh turističnih vodnikih.

Množice parkiranih avtomobilov pa se tudi na moji fotografiji ne vidi.

Pot naju je vodila med vinogradi in sivkinimi polji skritimi med gozdovi do kraja Rousillon. Kraj je znan po okru, barvilu, ki so ga tu kopali že v rimskih časih. Največji razmah je bil v 20. stoletju z razvojem tekstilne industrije.

Ogled opuščenih kamnolomov bi nama vzel preveč časa, zato sva si kar s ceste ogledala pečine. Med množico avtomobilov parkiranih ob cesti sva opazila tudi slovenske registracije.

Pravijo, da v pečinah razločimo 16 odtenkov te barve, od skoraj rumene do rjave. 

Ko sva se vračala proti Avignonu, sva  opazila smerokaz za Pont Julien. Spomnil sem se, da sem v nekem priročniku bral o tem mostu, starem 2000 let. Ko sva prečkala reko po čisto novem mostu, so se na novem krožišču smerokazi za most izgubili. Skoraj sva že obupala, ko sva le opazila majhno parkirišče. Ko sva si most ogledala, sva ugotovila, da so most uporabljali za promet do pred kratkim, ko so le zgradili nov, širši most.

V Arlesu sva spet komaj ujela odprto trgovino, da sva si nakupila večerjo. Spet sva bila tako utrujena, da nisva šla v mesto.