V mesto sva pohitela zato, ker sva hotela dobiti odprto trgovino v Espace Van Gogh. Ko sva kupila prevleki za blazino, sva šla po mestu. Pred areno sva hotela naročiti pijačo. Med čakanjem na zmedeno natakarico sva gledala ljudi, ki so bili v vrsti pred prodajalno vstopnic za tekme z biki.

Hitro sva se odločila. Irena je šla kupit karte, jaz sem pa odpovedal naročeno pijačo.

Kamarške igre z biki niso bikoborbe, kot jih poznajo v Španiji. Courses Camarquaises niso krvave, vsaj za bike ne. Lahko se pa poškoduje tekmovalec, če ga bik prehiti, ali če pred bikom nerodno skoči čez ogrado. p>

Tekmovalec je dobil točko, če je biku s posebno grebljico snel kokardo, ki jo je bik imel zataknjeno med rogovi.  Bik je bil v areni 15 minut. Na tekmi se je izmenjalo 7 bikov. 

Po treh bikih je bil odmor, da so si tekmovalci mali oddahnili. V odmoru so njihove žene, oblečene v narodne noše, zaplesale nekaj plesov značilnih za tiste kraje.

Zaradi vročine so se po nekaj rundah tekmovalci kar precej upehali, dva sta se tudi malo poškodovala, ko sta pred bikom nerodno skočila čez ogrado. Tudi kakšnemu biku se ni dalo preveč tekati naokrog, zato je zadeva postala malo dolgočasna.

Za razburjenje je spet poskrbel zadnji bik, ki je z rogovi vešče lomil deske na ogradi, da so jih komaj sproti nadomeščali z novimi.

Nasledje jutro sva se poslovila od hotela, šla po rogljičke za zajtrk in se odpeljala proti mestu Salon de Provence.  Spet sva bila presenečena nad velikostjo mesta. Kot ponavadi sva bila zgodnja. Sprehodila sva se po mestu mimo gradu, kjer je zdaj glasbena šola, nato do cerkve z lepim romanskim portalom in do cerkve, v kateri je pokopan Nostradamus.

Cerkev je bila še zaprta, zato si groba nisva mogla ogledati, sva pa namesto tega popila kavo in se odpeljala po zastonjskih cestah proti Aixu.

Tudi v Aixu je bil dopoldan na mestni promenadi  semenj.  Tu sva si ga končno v miru ogledala. Vse polno je bilo cunj, vse so bile po 10 ali 20 eurov. Obleko si lahko pomeril kar na ulici v majhnih kabinah za stojnicami. 

Na koncu promenade je rondo z vodnjakom, to je edina stvar, ki mi je ostala v spominu z obiska pred 35 leti.

V kavarni ob promenadi sva si naročila pijačo in kar nekaj časa opazovala živahni vrvež na ulici. Potem sva se le spravila v avto, pred nama je bila še dolga pot. Pred Frejusom sva se naveličala krožišč na vsakih 500 metrov.

Zapeljala sva na avtocesto. Okrog Nice je bilo spet malo gneče, nad Genovskim zalivom se je začel kuhati ciklon.

Nekje okrog Brescie sva se ustavila na počivališču. Privoščila sva si kosilo in natočila gorivo. Do Benetk je bila nato vožnja mirna, promet pa je postajal vse gostejši.

Med Benetkami in odcepom avtoceste za Videm sva padla v hud prometni zamašek. Še huje je bilo na koncu avtoceste pred cestninsko postajo pri Trstu, kjer sva za 3 kilometre porabila skoraj uro.

Na naši strani naju je pričakal dež. Od Sežane do doma je tako deževalo, da na avtocesti nisem upal peljati hitreje kot 100 kilometrov na uro. Ob pol enih sva bila končno doma polna lepih vtisov s potovanja.