Naslednje jutro smo se že zarana - po španskih kriterijih ob pol devetih,  odpeljali proti Comillasu, mestecu s srednjeveškim jedrom in univerzo na vrhu hriba.

 Prebivalci mesta so se razselili po svetu. Zdomci, ki so obogateli, so vlagali v mesto in si za stare dni zgradili razkošne vile.  V zahvalo za vložena sredstva so dobili plemiški naziv - markiz.

Zaradi obnove mostu smo morali pot nadaljevati po obvozu. Vožnja po stari cesti bi bila najbrž bolj slikovita kot avtocesta.

V ribiško mestece San Vincente de la Barquera hodijo letovat v glavnem španski turisti.

Sprehodili smo se na vrh hriba do cerkve, od koder je lep pogled na mesto, reko, ki se izliva v morje, ter na zasnežene vrhove gora Picos de Europa.

Zapustili smo obalo in se podali v notranjost dežele. Pokrajina je postajala vedno bolj hribovita.

Ozka cesta se je vila skozi strmo sotesko, ki jo je izdolbla reka Deva.  Gorovje Picos de Europa leži v treh pokrajinah: Asturija, Kantabrija in Kastilja in Leon. Najvišji vrh je 2648 m visok Torre de Correda.

Pogorje je proglašena za nacionalni park. Ljudje se ukvarjajo v glavnem z živinorejo. Posebno znani so po pridelavi sira.

Naš cilj je bila gondola v kraju Fuente Da.

Vožnja z gondolo ni bila najbolj prijetna.  Ko smo bili skoraj sto metrov nad cesto, se je polna gondola ustavila, nam pa je zastal dih.

Potem se je le premaknila in nas pripeljala  1850 m nad morje, kjer sta nas pričakala mraz in sneg.

Po kratkem sprehodu po meni domači pokrajini smo se spustili v dolino.

Imeli smo srečo, saj so oblaki spet zakrili vrhove prav takrat, ko smo se vrnili v dolino.

Postanek za kosilo smo imeli v mestecu Potes, kjer se je dolina reke Deva malo razširila.

V mestu je bilo živahno. Prebivalci okoliških hribov so si nabavljali potrebščine.

Nisva še bila navajena na njihove gostilne in na to, da bi v njih kaj na hitro naročila. Zato sva se po ogledu gostiln odločila, da si malico nakupiva v eni izmed trgovin s prehrambenimi izdelki.

Po počitku je sledila vožnja skozi sotesko reke Deva. Ko se je dolina razširila, smo prišli v novo pokrajino - Asturijo.

Zaradi nestabilnega vremena smo se najprej podali po strmi in ozki cesti do Lagos de Covadonga.

To sta dve ledeniški jezerci na dobrih 1100 metrih nad morjem.  Z avtobusom smo se pripeljali do jezera Enol.

Za ogled drugega jezera Ercina smo se morali povzpeti na greben med njima. Po nekajurni vožnji je bil sprehod po mrzlem zraku dobrodošel.

12,6 km ceste, ki premaga dobrih 1000m višine, je zadnjih 25 let ena najpomembnejših etap španske Vuelte.

Samostan Covadonga so postavili v spomin na prvo zmago Špancev nad Mavri na Iberskem polotoku v 8. stoletju.

Vojskovodja je bil Pelaio, je bil začetnik španske nacionalne zavesti.

Zaradi dolge vožnje smo ogled Ovieda prihranili za naslednji dan.

Prespali smo v mestu Gijon (Hihon) ob Atlantski obali. V tem modernem industrijskem mestu smo imeli zvečer že tradicionalno proslavo ob dnevu OF.