Za prvi maj nas ni prebudila budnica. V Mirandi del Ebro sva za las zgrešila konjski sejem, ki se je odvijal na drugi stani reke, midva pa sva šla samo do sredine mostu.

Zapeljali smo se v Vitorio (Gasteiz), glavno mesto Baskije. Mesto je še spalo, spet je deževalo. Ko smo se pa sprehodili do glavnega trga, je bilo nebo že brez oblačka.

Mesto Vitoria so v 6. stoletju ustanovili Vizigoti. Znano je postalo po bitki pri Vitoriji, ko je leta 1813 Wellington premagal Francoze. S tem je praktično osvobodil Pirenejski polotok. Na trgu je postavljen spomenik neodvisnosti.

Leta 1980 je mesto po sklepu baskovskega parlamenta postalo prestolnica Baskije.

Pot nas je spet pripeljala do morja. San Sebastian (Donostia) je turistično mesto, znano po filmskem in jazz festivalu.  V času I. svetovne vojne je bilo zbirališče znanih oseb, kot so Maurice Ravel, Lev Trotzky, Mata Hari ...

Avtobus smo zapustili ob izlivu reke Urumea in se peš napotili ob obali do centra mesta, ki šteje skoraj 200.000 prebivalcev.

Ulice v centru mesta so bile polne ljudi. Naš strah, da bodo za prvi maj trgovine zaprte, je bil odveč.  Trgovinice so bile v glavnem odprte, bifeji so bili polni. V severnem delu Španije je značilno, da imajo tapase oziroma po baskovsko pinxtose razstavljene po točilni mizi.

Ob pijači se običajno vzame prigrizek. Še eno posebnost sva videla v sicer zelo čistih krajih. Serviete, zobotrebce in koščice še tako lepo oblečene dame in gospodje brez kančka sramu vržejo pod pult.

Med sprehodom nama je vzbudila pozornost vesela družba, ki sva jo videla v štirih različnih lokalih.

Da ne bi hvalil samo prigrizke, tudi slaščice so bile odlične.

Poleg kazina iz leta 1887 je stal karusel. Ko sva občudovala pisane figure in veselje otrok na vrtiljaku, se je močno vlilo. To je bil prvi resnični dež na našem potovanju, prej je samo desetkrat na dan rosilo.

V dežju sva šla še do katedrale. Notranjosti si nisva ogledala, saj sva na tem potovanju videla že mogočnejše.

Prespali smo v kraju Irun, ki leži tik ob francoski meji. Če bi bilo vreme malo bolj prijazno, bi šli zlahka peš na sprehod do Francije.

Po minimalističnem zajtrku smo se odpeljali proti Bilbau. Vmes smo obiskali Gerniko, mestece znano iz španske državljanske vojne, zdaj še bolj zano po slavni Picasovi sliki.

V Gerniki je bil sedež baskovskega parlamenta. Za Baske je posebej pomemben hrast, ki raste pred zgradbo parlamenta. Prvega so posadili leta 1512. Ko je drevo umrlo, so ga nadomestili z rastlino, ki so jo vzgojili iz starega drevesa.

Leta 1937 so na semanji dan mesto bombardirala nacistična letala, ko so pomagala generalu Francu v državljanski vojni.

Pokol je bil povod, da je Picasso za svetovno razstavo 1937 v Parizu naslikal to sliko.

Po številnih peripetijah je slika zdaj razstavljena v Madridu. Mnogi pa si želijo, da bi bilo njeno mesto v Guernici.  Za zdaj si tu lahko ogledamo le kopijo na keramičnih pološčicah.

V Bilbau smo zaključili naš krog po severni Španiji.

V mestu smo bili že prvi dan, vendar smo takrat tu samo prespali. Največja znamenitost mesta je zagotovo Guggenheimov muzej sodobne umetnosti.

Morda smo za ogled imeli malo premalo časa, so me pa moderne instalacije zelo impresionirale. Že sama zgradba v obliki ladje, ki je oblečena v titanovo pločevino, je veličastna.

Ob bregu reke Nervion smo se sprehodili do mestnega jedra, kjer smo imeli čas za kosilo. Tudi tu je v uličicah polno trgovinic in lokalčkov s prigrizki. Mi je bilo pa vzdušje v San Sebastianu bolj všeč.

Na koncu pa smo bili spet na letališču. Poslovili smo se od vodičke Ksenije, ki je odšla k novi skupini na Portugalsko, mi pa na dolgo pot najprej do Frankfurta.

Po weicenbier in preizkušnji parfumov v prodajalnah smo naredili še skok do Benetk.

Na avtobusu, ki nas je iz Benetk peljal domov, smo že kovali načrte za prihodnje leto.