|
|
15.02.2014 Veliki Javornik (Ženiklovec)
|
|
|
|
Bojan je bil na pokalu Loka, Rado in Peter pa sta bila na
smučanju. Mene se je lotevala gripa.
Po dolgem času se je vreme malo izboljšalo, zato sem si že želel malo smučarije.
V nevarnih plazovnih razmerah se mi je Ženiklovec zdel prava izbiira.
Cesta je bila kopna skoraj do rampe. Za njo je bila vožnja kar adrenalinska
zaradi ledenih kolesnic in zaradi žledu polomljenega drevja. Za normalna vozila
je bila splužena do parkirišča pol ure hoda pog Gaberčevim rovtom.
Kot po naključju sem pričel hoditi za tremi iz Tržiča. Pod rovtom so
zavili na bližnjico, sam sem šel pa po običajni poti. Pred mano sta po
sneženju hodila le dva pešca, zato je bilo gaženje kar naporno.
|
|
Ko sem prisopihal na planino, sem z veseljem ugotovil, da je
pred mano hodil samo en bordar.
Do vrha sem moral delati špuro. Malo sem se spomnil, kako je ponavadi speljana.
V mehkem pršiču so psi dobro prijemali, sato sem jo speljal precej naravnost.
Srce mi je igralo, ker nikjer ni bilo skorje. Pod 30 centimetri pršiča se je
čutila trda podlaga.
Na odprtem je pihal precej močan južni veter. Da bi se skril v zavetje pod
smreke pa nisem hotel. Pod snegom so bile veje ujete v leden oklep in so
srhljivo škripale, ko jih je majal veter.
Na žalost jih tudi fotografirati nisem mogel, saj mi je fotoaparat padel v sneg.
precej časa sem rabil, da sem ga v žepu odtajal.
|
|
|
|
|
Na vrh sem prišel skoraj istočasno z onim tremi, ki so šli po
bližnjici.
Prav veliko časa za počitek si nismo vzeli. Hitro smo sneli pse, se
oblekli in pogledali na telefon kako je šlo Tini v Sočiju.
Potem pa vriskajoč v dolino, da se je kar kadilo za nami.
Na sredini smučišča sem se ustavil, pa ne zato da bi ujel sapo. Bolj zaradi
tega, da bi veselje dalj časa trajalo.
|
|
Ko sem prišel do koč na planini so tržičani že lepili pse na
smuči, da bi zadevo ponovili.
Meni je bilo pa dovolj, zaradi prehlada si tudi nisem upal.
Odpeljal sem se naprej, pri koči sem moral sneti smuči, ker mi je po cesti
preveč zdrsavalo nazaj.
|
|
|
|
Po cesti je šlo bolj počasi. Bil sem prvi po sneženju, zato sem
si moral na bolj položnih delih pomagati s palicami.
Nekje na pol poti mi je nasproti pričel fant s krpljami. Po njegovi sledi je šlo
hitreje.
Od Gabrčevega rovta je pa šlo skoraj prehitro zaradi trdih sledi in kolesnic, ki
so oteževale zavijanje.
Parkirišče je bilo polno. Hitro sem se odpeljal v dolino upajoč, da ne bom
nikogar srečal. Na poledeneli cesti so bila izogibališča redka.
|
|
|
|
|
|
|
<
|
