|
|
08. 09.06.2015 Johannisberg in Mittlere Barenkopf
|
|
|
|
Pred leti smo že hoteli smučati z Johannisberga. Na žalost smo zaradi megle
prišli le do Oberwalder hutte.
Letos je bilo vreme drugačno. Bili smo zgodnji in pred 6. uro zjutraj smo bili
že v garaži Kaiser-Franz-Josefs-Höhe. Turistov, ki do tu "pridejo na
Grossglockner" še ni bilo, vreme je bilo pa čudovito.
Tunele Gamsgrubenweg prenavljajo, zato so uradno zaprti. S čelno svetilko so
normalno prehodni.
Pot je bila v glavnem kopna, prečili smo samo nekaj snežišč. Na koncu poti se je
pričela strnjena snežna odeja.
Med potjo smo uživali v pogledih na Grossglockner in na Pasterzo, ki žal vse
bolj izginja.
|
|
Pod kočo se pot postavi bolj pokonci. Rado, ki je ušel daleč naprej, je šel bolj
desno proti slemenu Barenkopfa. Mi smo šli po smeri običajnega pristopa.
Bojan in Peter na smučeh, jaz sem pa v strmini raje snel smuči.
Do koče se je bilo potrebno malo spustiti.
Po počitku v koči smo nadaljevali proti Mitlerer Barenkopf (Srednji
medvedovi glavi), ki je hišna gora koče.
Sonce je že močno pripekalo. Razdalje so pa velike. Vrh se ni in ni hotel
prikazati.
Rado je šel čisto na vrh. Mi trije smo se pa ustavili pred
|
|
|
|
|
grebenom malo pod vrhom. Sam vrh, za smer po kateri smo se vračali, ni
smučarsko zanimiv. Razgled je bil pa z mesta, kjer smo se ustavili, prav tako
veličasten.
Ko je Rado prišel nazaj, smo še dolgo sedeli in uživali v res širokih razgledih.
Smučanje nazaj proti koči je bilo kjub pozni uri odlično.
Le včasih je kje skorja malo popustila, tako si moral biti ves čas pozoren.
Hitro smo bili pri koči. Pred sabo smo imeli še ves popoldan.
Na terasi pred kočo je bilo sonce skoraj premočno. Zato smo se kmalu pobrali v
sobo in na skupnih ležiščih nadoknadili ure spanja, ki so nam manjkale zaradi
zgodnjega vstajanja.
|
|
Po dobri večerji (polpenzion na skupnih ležiščih 47€) in malo manj dobrem
spanju, smo se zjutraj odpravili proti Johannisbergu.
Sneg je bil pomrznjen, pretiranega mraza pa v jasnem jutru ni bilo.
Za kočo se je potrebno nekaj deset metrov spustiti, potem pa prečkati prostrano
ravnino, ki se le malo dviga. Razdalje so velike. Rado je bil kmalu le drobna
pika pred nami.
Ko smo prišli pod vznožje, se je smučina pričela enakomerno dvigati po pobočju.
Prve okljuke smo naredili sami, ko smo videli, da vodi smučina preveč proti
zahodu.
Na vrhu je močno pihalo, zato smo se spustili v zavetje par metrov nižje.
Razgledi so bili veličastni.
|
|
|
|
Smučanje se je po prvih razritih metrih spremenilo v eno samo vriskanje. Bilo je
ravno prav odjenjano. Našlo se je še veliko gladkih površin.
Prav hitro smo bili na koncu ravnine. Na smuči smo zopet nalepili pse in se
odpravili čez rob na sleme, ki vodi proti Barenkopfu. Vzpon v močnem soncu in z
utrujenimi nogami sploh ni bil tako kratek, kot smo si na začetku predstavljali.
Po počitku na slemenu smo imeli še malo dobre smučarije. Na ravnini je sonce
pokazalo svojo moč in sneg spremenilo v brozgo. Zadnja tretjina spusta je
bila pa spet solidna.
Potem je snega zmanjkalo, smuči so šle na nahrbtnik. Mi pa smo šli, polni
vtisov, skozi tunele do parkirišča na zasluženo pivo.
|
|
|
|
<
|
